sreda, 31. oktober 2018, ob 10.30 uri
Študentski planinski tabor ali ko morje postane mlakaV zadnjem podaljšanem septembrskemu vikendu je že skoraj tradicionalno potekal študentski planinski tabor. Tabor, na katerem se lahko mladina še zadnjič zdivja, preden zapolni predavalnice in kolesarske steze. V nedeljo smo se že navsezgodaj dobili v Tacnu pod Šmarno goro, kjer smo se porazporedili po avtomobilih in se močno otovorjeni odpeljali proti PUS Bavšica.
Že prvi dan smo se podali na tuje, obiskali smo Špikove police, 2400 m visok vrh v neposredni bližini Rabeljskega jezera. Vreme na žalost ni bilo najbolj obetavno, močna megla s sunki vetra, je pa bila zato družba. Ob prihodu v Bavšico smo se hitro namestili in vsi sestradani odšli na večerjo. Karte združujejo ljudi, pri prvi igri remija nas je igralo pet pri naslednji že osem ... Da smo zadovoljili potrebe števila igralcev, smo raje prešli na skupinske igre, pri čemer so bili telefončki super ideja, ob tem je bilo več smeha kot uspeha glede na to, da se je pravi pomen besed običajno izgubil že pri drugem telefončku.
Drugi dan smo se podali na Prestreljenik, pet ur dolgo turo. Višje kot smo šli, lepši je bil razgled. Kljub temu, da nas je na prvi postaji kaninske kabinske žičnice pričakal zelo močan veter, smo zagrizli v klanec in kmalu prišli na vrh. Izjava dneva: »Kaj pa je tista mlaka tam?« Za mlako se je kasneje izkazalo, da ni mlaka ampak slovensko morje. Razgled je bil veličasten, saj si lahko z zelo natančnim pogledom celo razločil tankerje v Koprskem zalivu. Polni navdušenja in vtisov smo naredili še skupinsko fotografijo in se spustili v dolino mimo zaprte koče Petra Skalarja, zraven katere stoji popolnoma nov bivak.
V torek se je dan začel že zelo zgodaj, saj smo želeli ujeti sončni vzhod na Mangartu. Prvi so vstali že ob treh zjutraj, tem smo potem sledili še ostali. Ob petih smo še rahlo zmrznjeni stali pod Severno steno Mangarta, z naglavnimi lučkami smo se po slovenski poti počasi vzpenjali proti vrhu. Na vrhu so nas pričakale gore, oblečene v rdečo in nepogrešljivi mangartski križ. Sončni vzhod je večina izkoristila za fotografiranje in občudovanje, nekateri pa tudi za spanje. V domu smo nadoknadili spanec in imeli pozno kosilo. Po kosilu pa je sledilo največje presenečenje tabora - izlet v jamo Srnica. Vsak, ki misli, da je to le še ena izmed jam, po kateri se enostavno le sprehodiš, se moti. Bili smo pravi jamarji, se plazili, plezali in bredli čez jamske luže, za konec pa je sledil še tridesetmetrski spust.
Sreda je bila namenjena plezanju, odšli smo v plezališče Kegl nad Bovcem. Takoj, ko smo prišli, so najboljši hitro postavili smeri in napeli vrvi. Časa je bilo dovolj, da so najbolj izkušeni preplezali kar vse smeri, tisti najbolj zagrizeni pa tudi niso preveč zaostajali. Glede plezanja pa le toliko, vsi tisti, ki do takrat nismo bili veliki navdušenci sten, smo jih vzljubili. Zvečer smo ob tabornem ognju sklenili naše srečanje.
Na žalost se je tabor kar prehitro končal. V teh nekaj dneh smo stkali nova prijateljstva, pridobili družbo za v hribe, veliko doživeli in se neizmerno zabavali. Komaj čakam tabor prihodnje leto!
Zapisala Katja Hren, fotografije prispevali udeleženci tabora
|
|
