PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


sreda, 14. november 2018, ob 15.15 uri

Možici kažejo pot - tudi do Planinskega vestnika

Mateja Pate v uvodniku novembrske številke Planinskega vestnika razmišlja o sprejemih v alpinistične odseke planinskih društev in klube. V temi meseca pišemo o možicih, teh s kamni postavljenih kažipotih, ki nas lahko rešijo iz zagate in pred izgubljeno smerjo, nam pokažejo nadaljnjo pot ali smer v steno. Pogovarjali smo se s Katjo Črešnik Rac, prvo načelnico gorske reševalne službe v Sloveniji, in sicer Društva GRS Maribor. Na intervju pa smo povabili tudi Tadeja Slabeta, krasoslovca in plezalca.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo v narodni park Durmitor, planinski dragulj Črne gore, in sicer na Bobotov kuk, Sljeme, Prutaš in Meded.

Pišemo o simbolih na Aljaževem stolpu, ki se je po slabem mesecu dni prenovljen vrnil nazaj na vrh Triglava. Potepamo se poteh zaledja soške fronte in v raju pod Krnom, podali smo se med alpiniste veterane, plezamo v Iranu - med datlji, pistacijami in žafranom, z našimi odličnimi športnimi plezalci gremo olimpijskim sanjam naproti (ta članek bo uporabljen kot dodatno gradivo tekmovalcem na državnem tekmovanju Mladina in gore januarja 2019 v Podnanosu). Pišemo tudi o Alpski konvenciji na gostovanju v Italiji ter o obiskanosti naših planinskih koč v letošnji poletni planinski sezoni.

Sledijo stalne rubrike: kolumna, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura, pisma bralcev, planinska organizacija, novice, v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika; poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

PDF Uvodnik, kazalo

---------------------------

TEMA MESECA
Možici

PLANINSKA DOŽIVETJA
Po poteh zaledja soške fronte

INTERVJU
Katja Črešnik Rac

LEPOSLOVJE
Raj pod Krnom

VETERANI
Ali alpinist kdaj neha biti alpinist

KOLUMNA
Ronaldo

Z NAMI NA POT
Planinski dragulj Črne gore

ŠPORTNO PLEZANJE
Plezanje med datlji, pistacijami in žafranom

INTERVJU
Tadej Slabe

ŠPORTNO PLEZANJE
Olimpijskim sanjam naproti

TRIGLAV
Simbol na Aljaževem stolpu

TRIGLAV
Aljažev stolp ponovno doma

ALPSKA KONVENCIJA
Prihodnost v sožitju jezikov in kultur

KOČE
Letošnja sezona boljša od petletnega povprečja

MINIATURA
Po sončni vzhod na Kamniško sedlo

MLADI
Otroški planinski tabor

NOVICE IZ VERTIKALE

ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE

PISMA BRALCEV

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

NOVICE

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

V SPOMIN

 

 Po čem je pripadnost?

Bliža se čas, v katerem alpinistični odseki na glavni žurki leta v svoje vrste sprejmejo novopečene alpiniste. Ob poslušanju radijske Nedeljske reportaže Nastavi ta zadnjo! o »planinskem krstu - čudovito čudni ceremoniji obiskovalcev gora« sem obudila spomin na tisto decembrsko soboto pred lepim številom let, ko so me požegnali za alpinistko.

Tako je naneslo, da so na našem odseku spremenili tradicijo ravno tisto leto, ko sva bila na vrsti za sprejem med alpiniste dva rosno mlada kandidata. Namreč, do takrat je za kulinarične užitke na največjem ferajnovskem dogodku vedno skrbel isti kuhar, po skoku v zakonski jarem pa se je tej častivredni funkciji odpovedal. In tako je modro vodstvo sklenilo, da bosta za lačna usta in žejna grla udeležencev občnega zbora poskrbela kar kandidata sama. Da ne bi bilo kakšnih presenečenj in ker tradicija nekaj velja, so nama določili tudi jedilnik: ajdove žgance z ocvirki, kislo zelje in šunko v testu naj pripraviva, se je glasilo povelje, zoper katerega ni bilo ugovora.

Lahko si mislite, da sva bila pošteno poparjena. Že res, da sva se veselila sprejema med elitno druščino, čeprav sva vedela, da prehod na stopničko više v alpinistični hierarhiji ne bo prav gladek, ampak takole izkoriščanje nama ni bilo nič kaj povšeči. Nahraniva naj roko, ki se bo nato znašala nad nama? To je klicalo po iskanju zadoščenja. Tako sva se domislila, da si bova kronane glave nekoliko privoščila. Najbolj naju je žrla tista presneta šunka v testu, ki jo je po vsej sili hotel načelnik. Bo že dobil svojo šunko, sva se zaklinjala in mu v testo zavila poleno. Svečano sva mu namizo postavila lepo pečen zavitek, rekoč, da sva ga pripravila posebej zanj, za glavo ferajna, in se skrivaj muzala, ko se je mučil z rezanjem nekam trdega kosa »mesa«. Zdelo se nama je zabavno, njemu malo manj, in kmalu nama je bilo jasno, da sva se, kar se tiče nadaljevanja večera, pogreznila do vratu v blato.

Kot je pri teh rečeh v navadi, seveda nisva mogla pravilno odgovoriti na nobeno vprašanje komisije za sprejem kandidatov med izbrance, kar je seveda pomenilo udarce z vrvjo po zadnji plati. Na račun potegavščine sva jih bila deležna več, morda se je nezaslišani navihanosti alpinističnega podmladka primerno okrepila tudi moč rabljevega zamaha, tega se ne spominjam več natančno. Dobro pa se spomnim trenutka, ko mi je bilo dolgotrajnega izživljanja nad mojim sedalom dovolj, in sem jo užaljeno pobrisala s prizorišča. Še lep čas po tem nisem spregovorila besede z »mučitelji«. Ke sta si jh pe jskala s tistim polenom, bi rekli Gorjani. Saj sva vedela, da bova potegnila kratko, ampak hec mora bit. In kot hec, pa čeprav boleč, smo od nekdaj jemali ceremonijo sprejema med alpiniste.

Četrt stoletja po tem, ko sem lep čas naokrog hodila z marogasto zadnjico, se mi sprejemi ne zdijo nič več hecni. Sicer že dolgo nisem bila na kakšnem, a tu in tam do mene vendarle pricurljajo vesti o tem, kaj se danes dogaja na njih, in bolj kot premišljujem, bolj ponižujoče se mi zdi takšno izživljanje nad ljudmi. Nekaj simboličnih udarcev, morda tudi kak bolj pekoč za trajnejši spomin, če ne gre drugače, bi bilo čisto dovolj za spodoben sprejem med elito, če že moramo slediti tradiciji plesa vrvi po zadnjicah. To, da morajo kandidati za alpiniste (ki so že opravili alpinistični izpit pred državno komisijo) v nekakšnem obredu iniciacije s prenašanjem udarcev in praznjenjem kozarcev dokazati, da so vredni naziva, je čisti nesmisel. Alpinist svojo zrelost izkaže v steni in na izpitu; zakaj bi moral za piko na i trpeti še batine in zasmehovanje? Ne bi bil dovolj krepak stisk rok izkušenejših kolegov in iskreni Srečno?

Seveda sem tudi jaz nekoč tulila z volkovi in merila druge po sebi; če sem jaz prenesla tisti zajetni sveženj udarcev, jih lahko tudi drugi, morda še kakšnega močnejšega in še kakšnega več! Nekoč se je primerilo, da se je ena od tečajnic, ki ji je bila naklonjena ta milost, da bi jo sprejeli med pripravnice, odločno uprla nastavljanju zadnjice vrvi. Nobeno prepričevanje, da je vse samo hec, ni pomagalo, punca se ni pustila in konec. S tem si je prislužila malodane izobčenje; sicer pa - kolikor se spominjam, mislim, da po tistem tudi njej ni bilo več dosti do naše družbe. Bi ji njeno odločitev lahko zamerili? Prepričana sem, da med ljudmi brez točno določenih deviacij ni nikogar, ki bi užival v udarcih. In da je samo stvar stika s samim seboj, da ne pustiš iti drugim preko svojih meja, niti za »sveto stvar« ne. Zatorej bravo, Vesna, ker se nam nisi pustila. Pa čeprav bi bili udarci verjetno res zgolj simbolični.

Mateja Pate
https://www.pzs.si/novice.php?pid=12983 19. 4. 2024