Postal si štirinajsti predsednik planinske organizacije. Kaj ti pomeni ta funkcija z ozirom na bogato tradicijo naše organizacije?
Gotovo mi prinaša zadovoljstvo, posebej takrat, ko kakšna zadeva uspe tako, kot smo si zamislili. Veliko mi pomenijo stiki z ljudmi, to je pravzaprav najlepše, kar nam poleg same narave prinesejo hribi. Hkrati pa seveda pomeni tudi veliko obvezo nadaljevanja uspešne poti mojih predhodnikov. Po drugi strani ima ta funkcija tudi negativno plat. V zadnjem letu sem namreč s kolesom prevozil polovico manj kilometrov kot običajno, tudi planinskih tur je bilo nekaj manj. Skratka, zmanjkuje časa. A še takrat, ko imajo kolegi čas za hribe, sem sam pogosto na raznih planinskih dogodkih.

Kakšen je bil dogovor z generalnim sekretarjem? Kako bi po slabem letu ocenil delovanje strokovne službe PZS?
Generalni sekretar mi je obljubil, da bo svojo funkcijo opravljal še vsaj dve leti. To je zame ob prevzemu funkcije predsednika zelo pomembno, saj generalni sekretar predstavlja ne le motor, temveč tudi rdečo nit delovanja strokovne službe PZS. Večino zaposlenih v tej službi poznam že od prej, poleg strokovnosti jih odlikuje tudi pripadnost planinstvu, z njihovim delom sem zelo zadovoljen.

Kakšna je tvoja vizija razvoja PZS? Kakšne spremembe čakajo organizacijo v prihodnje?
Menim, da smo v preteklem obdobju naredili velik korak naprej pri posodobitvi delovanja z uvajanjem informacijske tehnologije na številnih področjih, s preselitvijo v nove prostore pa smo zagotovili tudi zelo dobre pogoje za delovanje strokovne službe. Sedaj je morda primeren trenutek, da namenimo več pozornosti razvoju strokovnih kadrov, vodnikov, markacistov, naravovarstvenikov, inštruktorjev športnih aktivnosti. Pa tudi razvoju vodstvenih kadrov planinskih društev, ki ob vse večjih obremenitvah na delovnih mestih težko najdejo čas in energijo za prostovoljno organizacijsko delo v planinskih društvih. V tekmovalnih športih smo zelo uspešni - kljub slabši infrastrukturi od naših alpskih sosedov in ključnih tekmecev. Lahko si le želimo, da bi bili vsaj približno tako uspešni tudi v bodoče.

Kaj so glavni problemi prejšnjih mandatov? Kje je bil dosežen napredek, kje pa bi bilo treba narediti še korak več?
Kot že rečeno, mislim, da smo najšibkejši pri vodstvenih kadrih v planinskih društvih. Včasih so šli ljudje v pokoj bistveno prej in so lahko v društvih še dolgo delali, zdaj odhajajo pri 65-ih in še kasneje. Srednja generacija ima vedno manj časa, pritisk v službah je vse močnejši in mnogi zelo težko najdejo čas za prostovoljno delo. Zato imamo prestara vodstva. Nujna je pomladitev. V predsedstvu menimo, da bi bilo treba organizirati neke vrste šolanje za vodstveni kader planinskih društev. Drug problem so finance. Infrastruktura - poti in koče, je neprimerno bolj obremenjena, kot je bila v preteklosti, pomoč države zanjo je sila pičla. Če povem, da smo lani dobili vsega 12.500 evrov za vzdrževanje 10.000 km planinskih poti, potem je jasno, kje smo. Viri so tako šibki, da enostavno temu nismo več kos. Turizem jemlje našo infrastrukturo kot nekaj samoumevnega in zanjo ne prispeva skoraj ničesar. Zavedati se moramo, da je le približno vsak šesti obiskovalec gora naš član, vse breme vzdrževanja poti pade na prostovoljno delo naših markacistov. Povečanemu obsegu dela smo sicer še nekako kos, materialni stroški vzdrževanja pa so zaradi vse večjega obiska gora iz leta v leto višji in krepko presegajo naše zmožnosti. Bili smo na ministrstvu za gospodarstvo, pričakujemo finančno pomoč za vzdrževanje planinskih poti.

V PZS že dlje časa obstaja dilema, v katero smer bo šel razvoj, kam se bo prevesilo delovanje PZS, ali bolj v gospodarstvo ali naravovarstvo? Kako bo s tem v tvojem mandatu?
Prepričan sem, da moramo obojemu nameniti dovolj pozornosti. Skušali bomo poiskati primerno ravnovesje med obema področjema. Obisk gora seveda pomeni poseg v naravo, toda s primernim izvajanjem naših športnih dejavnosti se lahko ta vpliv zelo omili. Smo naravovarstvena organizacija, zavezana tudi pred kratkim sprejetemu kodeksu Obisk v naravi. V skladu s svojimi zelo omejenimi finančnimi možnostmi skušamo posodobiti naše koče in tako zmanjšati njihov negativni vpliv na okolje. Da bi hitreje dosegli ta cilj, bi potrebovali bistveno večjo pomoč države in lokalnih skupnosti.

Stanje planinskih koč, predvsem v sredogorju, ni zadovoljivo, gostinski del po navadi dobro deluje, žal pa je slabo poskrbljeno za prenočevanje. V katero smer bo šel razvoj v prihodnje?
Večina naših koč je potrebna posodobitve - energetske in ekološke sanacije. Zato smo pred kratkim ustanovili Sklad planinskih koč, s katerim želimo zbirati sredstva za obnovo. Zaradi hitrega tempa življenja prevladujejo enodnevne ture, le redko prespimo v nižje ležečih kočah. Pogosteje prenočujejo le tujci in pohodniki oz. kolesarji, ki obiskujejo obhodnice. Ureditvi ključnih obhodnic nameravamo zato v bodoče nameniti več pozornosti. In kot da še ni dovolj težav, nam je zgorela koča na Korošici, prodaja se Ribniška koča, z denacionalizacijo izgubljamo Dom v Kamniški Bistrici. Vendar so po drugi strani Vrhničani odprli novo kočo na Planini, Kostanjevčani Zavetišče na Štembuhu, Ajdovci so razširili in posodobili Pirnatovo kočo pod Golaki.

Nemci in Avstrijci so v zadnjem času uspeli močno povečati število članov. Je to tudi želja PZS? V čem je smisel povečanja?
Vsekakor. Naše članstvo v zadnjih letih sicer počasi narašča, bližamo se številu 60.000, toda v gore hodi med 300.000 in 400.000 prebivalcev Slovenije, tako da je možnosti za povečanje članstva še veliko. Naši pomembni cilji so ozaveščanje o nujnosti ohranjanja naravnega okolja in varno izvajanje planinskih dejavnosti, ki pa jih je mogoče učinkoviteje uresničevati v okviru društvene preventivne dejavnosti kot pa z ozaveščanjem širše planinske javnosti. Številčnejše članstvo povečuje pomen PZS v družbi, pomeni večji priliv sredstev iz članarine, ki je osnovni vir financiranja naše dejavnosti. V tujini je eden izmed pomembnih razlogov za včlanitev v planinsko organizacijo zavarovanje članstva za primer reševanja v gorah, ki je v večini držav plačljivo, medtem ko pri nas stroške reševanja v domačih gorah krije država.

Kako rešujete težave pri umeščanju planinske vodniške dejavnosti v novi zakon o športu?
Znašli smo se v nezavidljivem položaj, kako dosedanji razvejani sistem usposabljanj strokovnih kadrov PZS umestiti v zelo tog sistem določil novega Zakona o športu. Na to smo, žal brez uspeha, opozarjali že v zgodnjih fazah priprave zakona. Največjo težavo predstavlja zahteva po enovitosti programov znotraj posameznih športnih panog. Potrebnega je bilo nemalo napora, da smo na koncu, po številnih usklajevanjih - tudi s pristojnimi na MIZŠ - vendarle našli skupni jezik. Naši programi so pripravljeni in oddani pristojnim v potrditev, pričakujemo, da bomo s tem zagotovili kontinuiteto izvajanja usposabljanj z minimalnimi adaptacijami vsebin.

V mandatu Bojana Rotovnika na skupščini v Celju za las ni bila sprejeta odločitev o ustanovitvi hčerinskega podjetja za planinsko trgovino. Ena od posledic tega je bila ustanovitev Odbora za založništvo in informiranje (OZI), ki pa, resnici na ljubo, v preteklosti ni zaživel najbolje. Se bo novo vodstvo temu problemu kako posvetilo?
Po novem imamo v OZI tri močne pododbore (Uredniški odbor Planinskega vestnika, Uredniški odbor za založništvo, Odbor za kartografijo), in če bodo ti pripravili dobre strokovne predloge, pričakujem, da bo OZI v novi sestavi kos tej zahtevni nalogi. V zadnjem času smo naredili pomemben korak pri izdajanju planinskih kart, v okviru splošne posodobitve poslovanja PZS narašča obseg spletne prodaje trgovskega blaga Planinske založbe, žal pa v mnogih naših kočah še vedno pogrešam ustrezen izbor naših artiklov. Če bi me v Celju vprašali o profesionalizaciji, bi glasoval za. Zato ker je profesionalizacija določenih funkcij v planinski organizaciji nujna, saj smo le tako lahko kos spremembam, ki jih prinaša čas, marsikje smo jo zato že uvedli. Kje in kdaj je pravi trenutek, je težko reči. Če bi finančno zmogli, da bi bila planinska trgovina samostojna ekonomska enota, ne bi imel nič proti, bi pa verjetno morala razširiti program delovanja, da bi preživela. Ne vem, kako bi dosegli, da bi društva v kočah v večjem obsegu prodajala naše izdelke. Teoretično imamo 170 prodajaln - naših planinskih koč, obseg prodaje pa v večini ni zadovoljiv.

PZS je Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila izdelavo študije ekonomskih in družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva. Kaj je glavni namen študije in ali pričakujete od nje kakšne konkretne učinke?
Za izdelavo študije smo se odločili, da bi ovrednotili ekonomske in družbene učinke planinstva. Zaključki študije so sedaj dobra podlaga za razgovore na državni in občinski ravni, z njimi utemeljujemo nujnost izdatnejšega financiranja planinskih dejavnosti, predvsem vzdrževanja poti in koč. Vsa omenjena infrastruktura, ki je na voljo domačim in tujim planincem, predstavlja enega ključnih stebrov turističnega gospodarstva, prispevek države in občin pa je sila pičel.

Z Jožetom Rovanom se je pogovarjal Vladimir Habjan

Intervju je objavljen v prvi številki (2019) Planinskega vestnika.