PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


sreda, 20. februar 2019, ob 11. uri

Odprava Everest 1979 - ko so bile višje od naših fantov le še zvezde

Na 13. Festivalu gorniškega filma smo v torek, 19. februarja, v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani časovni stroj zavrteli za 40 let ter v družbi Andreja Štremflja, z Nejcem Zaplotnikom prvega Slovenca, ki je stopil na najvišjo goro sveta, ter še 13 članov legendarne odprave Everest 1979 veličastno in čustveno obudili spomin na dni, ko so bile višje od naših fantov le še zvezde, kot je poudaril predsednik PZS Jože Rovan.
Že konec februarja oz. v začetku marca je jugoslovanska izbrana vrsta odletela proti Nepalu, 13. maja 1979 pa sta se v alpinistično zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev, ki imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha. Zavidljiva statistika nas uvršča v sam vrh himalajskih velesil.

Čeprav v tistih časih ni bilo ne duha ne sluha o satelitskih telefonih in so bila edina vez z domom pisma in radioamaterska povezava, je z odpravo dihala vsa Jugoslavija, dosegle so jo tudi želje jugoslovanskih političnih veljakov, da bi bilo primerno osvojiti vrh Everesta na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja, na dan zmage. A alpinistični dan zmage je bil 13. maja 1979, dan zmage za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori gora.

everest_1979_fgf_foto_igor_kuster
Štirinajst članov alpinistične odprave Everest 1979 na 13. Festivalu gorniškega filma: z leve Igor Tekavčič, Vanja Matijevec, Roman Robas, Marko Štremfelj, Ivč Kotnik, Stane Klemenc, Andrej Štremfelj, Tone Škarja, Stipe Božić, Bojan Pollak, Viki Grošelj, Vladimir Mesarić, Marjan Raztresen in Jože Zupan (foto Igor Kuster/FGF)

"Vsak od nas ima svojo zgodbo z Everesta, vsem pa je enotno, da nas je združil v moštvo, v katerem smo bili pripravljeni dati vsi za vse za to, da bi prišli na vrh," je poudaril Štremfelj, poleg Božića še edini pričevalec z vrha, ostaja pa dogodivščina, ki "nas je vse spremenila". Prvemu Slovencu in prvemu Hrvatu na najvišji gori sveta so se v Cankarjevem domu pridružili še vodja odprave Tone Škarja ter člani Marko Štremfelj, Viki Grošelj, Roman Robas, Ivč Kotnik, Vanja Matijevec, Jože Zupan, Stane Klemenc, Bojan Pollak, Vladimir Mesarić, zdravnik Igor Tekavčič in novinar Marjan Raztresen, ki so s svojo iskrivostjo navdušili občinstvo, radodarno z neskončnimi aplavzi. Drugo pljučno krilo odprave na Everest so bili še alpinisti Nejc Zaplotnik, Stane Belak, Marjan Manfreda, Dušan Podbevšek, Borut Bergant, Štefan Marenče, Tomaž Jamnik, Franček Knez, Zvone Andrejčič, Evgen Vavken, Muhamed Gafić in Muhamed Šišić ter spremljevalci Matjaž Culiberg, Slavko Šetina, Slavo Vajt, Rade Kovačević in Franc Novinc.

Kot je povedal predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan, so bile za uspeh te odprave pomembne bogate izkušnje iz preteklih himalajskih odprav pod vodstvom legendarnega vodje Aleša Kunaverja, alpinistični dosežki v domačih in tujih gorah pa so nas postopoma pripeljali tja, kjer smo danes, ob boku narodom z izjemno gorniško tradicijo. To potrjujejo tako ugled naših alpinistov v svetu kot tudi številni prejemniki zlatih cepinov in drugih mednarodnih priznanj, iz naročja alpinizma pa je vzklilo tudi športno plezanje, kjer danes prav tako segamo najvišje. "Najprej Makalu in nato Everest sta zagotovo trajna mejnika v razvoju ne le našega, ampak tudi svetovnega alpinizma. Danes je prva priložnost, da se spomnimo trenutkov, ko so bile višje od naših fantov le še zvezde, naslednja bo v času vzpona v mesecu maju," je sklenil svoj nagovor.

everest_1979_fgf_stremfelj_skarja_bozic_pollak_foto_igor_kuster
Andrej Štremfelj, Tone Škarja, Stipe Božić in Bojan Pollak med obujanjem spominov na legendarno odpravo (foto Igor Kuster/FGF)

Prvi mož jugoslovanske alpinistične himalajske odprave na Everest je bil Tone Škarja, velik strateg ne le slovenskega, ampak tudi svetovnega himalajizma, ki je orisal, kakšen logistični zalogaj je bila ta odprava, prvenstveni slovenski oz. takrat jugoslovanski smeri prek zahodnega grebena pa je čas namenil svoje mesto na prestolu najzahtevnejše od vseh, do danes preplezanih na najvišji osemtisočak.

13. maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času je Nejc Zaplotnik sporočil veselo vest: "Tone, na vrhu sva! ... Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi." Kot je dejal Andrej Štremfelj, sta po 45 dneh boja z zahtevnim zahodnim grebenom, hudim mrazom, močnim vetrom in pomanjkanjem kisika to zmagoslavje doživela čustveno, malce sta se potrepljala po ramenih in 'pojokcala', a brž sta se morala posvetiti sestopu z gore. 15. maja ob 14.30 je bazni tabor zajel nov val navdušenja, ko se je oglasil Stane Belak - Šrauf: "Tone, pozdravljam te z najvišjega vrha sveta!" Z njim sta na Everestu stala Stipe Božić, prvi Hrvat na Everestu, in Nepalec Ang Phu, prvi človek v zgodovini, ki se je na Everest povzpel po dveh različnih smereh, a med sestopom zdrsnil in umrl. Veselje na vrhu je bilo nepopisno, je dejal Božić, ki je odpravo dokumentiral tudi s kamero, a zaradi Ang Phujeve smrti je grenkoba zajela vso odpravo.

everest_1979_fgf_andrej_stremfelj_foto_igor_kuster
Slikovito predavanje Andreja Štremflja o njegovi zgodbi z Everesta, ki je vse člane združil v moštvo, v katerem smo bili pripravljeni dati vsi za vse za to, da bi prišli na vrh. (foto Igor Kuster/FGF)

Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec so bili zadnja naveza, ki naj bi poskušala priti na vrh, a je šla iz tabora pet na pomoč Šraufu, Stipetu in Ang Phuju, kajti v alpinizmu največ šteje tovariška pomoč, kot je poudaril Matijevec, pritrdil pa mu je tudi Kotnik, še en pričevalec o izjemnem tovariškem duhu, ki je vladal na gori. Zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov sta postavila Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj, ki sta tako prva imela možnost iti proti vrhu. Rešila sta rebus zahtevnega kamina, ki ga je Marjon preplezal brez rokavic in dodatnega kisika, a se morala zaradi hudih ozeblin vrniti. Za Grošlja, ki se je na vrh Everesta povzpel 10 let pozneje, so bile izkušnje s prve odprave zelo dragocene, prav tako občutek, da sta z Marjonom pripomogla k uspehu leta 1979. Naslednjo priložnost za vrh sta dobila Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki sta 12. maja dosegla vrh Kota 8296 metrov, a ta žal ni vodil na glavni vrh, ki se je nasmihal tudi Marku Štremflju, a mu je ključni dan odpovedal ventil na kisikovi bombi in se je moral posloviti od Andreja, Nejca in vrha.

Jože Zupan, Stane Klemenc in Stane Belak - Šrauf so napenjali vrvi proti višini 8000 metrov, a so Jožeta in Staneta ustavile hude ozebline. Zupanu z leti postaja žal, da ni pokazal več vztrajnosti za doseg vrha, a ga je Klemenc, ki je odpravo doživljal tudi skozi fotografski objektiv, spomnil na neusmiljene ozebline. Nad hrano za vso odpravo je s svojim sistematičnim umom bdel Bojan Pollak, prepričan, da je k uspehu malce pripomogla tudi hrana. Poleg Božića je bil drugi hrvaški član odprave Vladimir Mesarić, ki se je leta 1979 naučil veliko o vodenju odprave in izkušnje uspešno uporabil pozneje. Zdravnika na odpravi Evgen Vavken in Igor Tekavčič sta imela v svoji višinski ambulanti, ki pa je bila dobro založena, ves čas polne roke dela. Slovenski predstavnik sedme sile na odpravi je bil Delov novinar Marjan Raztresen, ki si takšnega reporterskega dela danes ne more več predstavljati.

Občinstvo je uvodoma navdušeno spremljalo iskrive zgodbe posameznih članov odprave, še danes dobrih prijateljev, nato pa z občudovanjem prisluhnilo predavanju Andreja Štremflja, ki se je slikovito vrnil v zgodovino, ko je kot komaj 22-letnik dosegel vrh Everesta, zasluge za uspeh pa pripisal Zaplotnikovi neomajnosti in spodbudi. Plezanja je bilo v primerjavi s tem, koliko je bilo dela s prenašanjem opreme, hrane in postavljanjem šotorov, relativno malo. Čeprav je bila ekipa šerp vrhunska, so bili po dveh mesecih zgarani, a motivacija je naredila svoje, je poudaril Štremfelj, dosežen vrh pa je bil uspeh celotne odprave, ki je dihala za skupni cilj.

Manca Čujež

-----------------------
Medijske objave:
https://www.pzs.si/novice.php?pid=13209 23. 8. 2019