PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


petek, 10. maj 2019, ob 14. uri

Poklon 40. obletnici prvega vzpona na Everest v majskem Planinskem vestniku

Majski Planinski vestnik je izšel v višji nakladi kot običajno in tudi precej prej kot običajno In to zaradi tematike in tudi rokov. V bistvu je skoraj vsa številka (63 strani od 80) posvečena 40-letnici prvega vzpona po Zahodnem grebenu na Everest.
Planinska zveza se je namreč odločila ta dogodek posebej obeležiti in del tega je tudi Planinski vestnik. V revij smo zabeležili vrsto razmišljanj članov odprave in spremljevalcev, ki so se spomnili te odprave, mi pa smo tematiko dopolnili z nekaj zanimivimi podatki. Posebej smo zadovoljni, da sta svoj prispevek dala tudi Reinhold Messner in Tom Hornbein, po katerem se imenuje žleb, kjer so naši sestopili, pravi odgovorni urednik Vladimir Habjan in urednik teme majske številke.

Zaključna prireditev bo točno na obletnico pristopa na vrh, to je (13. maja 1979 ob 13.51) v Slovenskem planinskem muzeju, kjer bo tudi PV in majska številka. »Veseli nas, da bo šel delček tega vrhunskega vzpona v zgodovino tudi malce po zaslugi naše revije,« še dodaja Vladimir Habjan.

V Planinskem vestniku najdete tudi stalne rubrike in aktualne novice.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.



Delček spomina za zanamce

Spomin je čudna stvar. Moj je še posebej luknjast, kot kakšen ementalec. Vendar je zanimivo, da si človek nekatere stvari iz preteklosti kljub vsemu dobro zapomni. Tiste, ki so se mu usedle v srce, ki so mu pomenile nekaj več, ki so ga »stresle«. Nikoli ne bom pozabil evforije, ki je vladala ob prvem človekovem pristanku na Luni. Sredi poletja smo čepeli pred črno-belimi zasloni in spremljali ta čarobni korak. Pa recimo prvega šolskega dne, rojstva otrok, tega ne pozabiš. In tudi tragičnih dogodkov. Dobro se spominjam torka, ko so je ponesrečilo pet kolegov, gorskih reševalcev na Turski gori. Za dan, ko se je ponesrečil Ayrton Senna - sem pač ljubitelj formule ena, še bolj pa dirk moto GP - natančno vem, kako je potekal, kje sem bil in kaj sem delal. Podobno kot v opisanih primerih nosim v spominu 13. maj 1979, ko sem še gulil študentske klopi. Če si »okužen« s hribi od mladih nog, tudi ne moreš drugače, pač spremljaš vse, kar se na tem področju dogaja, prebiraš literaturo, in tako je seveda še zdaj. Medijsko dogajanje, ki se je preneslo na nas, je trajalo več kot dva meseca - kot bi spremljali kakšno tekmo, tako napeto je bilo. Jim bo uspelo ali ne? Ob tolikšni množici odličnih alpinistov in tonah opreme? Držali smo pesti, in ko je končno prispela novica o uspehu, smo se veselili vsi. Čez dva dni pa je prišla še tragična vest o Ang Phujevem padcu in zaključku odprave. Vse razsežnosti odprave so se izkristalizirale šele po vrnitvi moštva, ki smo jo na Brniku spremljali kot prihod kakšne pomembne jugoslovanske reprezentance. Pa saj je tudi bila! Spomnim se, kako zavzeto sem še istega leta bral vse napisano o odpravi, na primer Kotnikov Himalajski dnevnik, drama pod vrhom v prilogi Večera - kot bi bral napet roman.

Danes je kar težko verjeti, da je minilo že štirideset let. Udeleženci so se postarali, mnogih med nami ni več. Vodstvo planinske organizacije se je odločilo, da bo to obletnico posebej proslavilo, Planinski vestnik je seveda del tega. Temo, ki smo jo pripravili, bi lahko zastavili tudi drugače. Pred desetimi leti smo se npr. pogovorili le z nekaterimi udeleženci. Tokrat pa smo povabili kar vse živeče, tako člane odprave kot spremljevalce. Precej se jih je odzvalo in v svojih prispevkih so obudili spomine na odpravo, pa tudi na čase po njej. O čem so pisali, naj pove le kratka izjava v elektronski pošti lektorice Sonje: »Sem se zelo potrudila. In zraven jokala in slavila! Bravo, Slovenci!" In res je tako. Ko bereš njihove misli, si ne moreš kaj, da ti ne bi prišle do srca. O tem »boju« z goro, v katerem so stali drug z drugim, vsi za enega, eden za vse. Nekdo je zapisal: »Ko pride prvi na vrh, bo to zmaga vseh!« O požrtvovalnem reševalnem posegu po vzponu druge trojice na vrh in pomoči kolegov, da so lahko sestopili. O izgubljenih priložnostih za vrh in nikoli uresničenih sanjah. Tudi to se bere kot napet roman.

Ko sem se za pripravo teme pogovarjal z več udeleženci, sem izvedel tudi marsikaj iz zakulisja, po toliko letih pa je čas za razkritje. Vsakdo je pač dogodke dojemal po svoje, in to je popolnoma razumljivo. Izbrani pristop na goro je najtežji od vseh, gora je stalno kazala zobe, bile so napetosti, a vse to prav nič ne zmanjšuje vrednosti vzpona, prej nasprotno. Odprava je delovala kot dobro utečen stroj, kar nam priznavata tudi Tom Hornbein - po njem je imenovan Hornbeinov kuloar, po katerem so naši sestopili - in Reinhold Messner v svoji kratki, a še kako povedni izjavi. Fantje, pa ne glede na to, do katere višine so prigarali, so lahko danes zares ponosni, da so bili člani te odlične ekipe, na opravljeno delo in na vrhunski dosežek, ki je rezultat prispevka vseh. Ta bo šel v zgodovino, za spomin, in tudi tale številka bo delček neponovljivega ohranila zanamcem.

Vladimir Habjan

-------------------------
Povezana novica:
En cilj, 25 zmagovalcev: Everest pred 40 leti

https://www.pzs.si/novice.php?pid=13411 19. 8. 2019