V rubrniki Z nami na pot pišemo o haloških gričih, vabimo vas na Donačko goro, Velike Prekože, Gorco in na Gradiški Hum.

V drugem delu revije sledi cela vrsta aktualnih zadev: drugi prispevek za državno tekmovanje Mladina in gore (tokrat o o opozorilih na nevarnost snežnih plazov), o naj kočah 2019, pa ferati Jerm'n, o Lučah kot gorniški vasi, o 15-letnici od slovesa Tineta Miheliča, 80 let je praznoval Tomaž Banovec, sledi tudi reportaža iz Črne gore, Dušica Kunaver pa je obudila še nekaj svojih spominov na Manang, slovensko alpinistično šolo v Nepalu.

Številki smo priložili tudi anketo, ki jo izvajamo na par let in vas prosimo, da jo izpolnite in vržete v najbližji poštni nabiralnik. Poštnina je že plačana.
Sledijo stalne rubrike: narava, novice iz vertikale, literatura, planinska organizacija, novice, jubilej in v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Anketa
 Uvodnik, kazalo

  Nesmrtnost živih

Ranljiv le v peto je bil skoraj nepremagljiv in zaradi tega neustrašen bojevnik. Čeprav je bil izurjen kot Špartanec, se je boril zase, ne za skupnost, kar je bila sicer bistvena lastnost špartanskega vojaka. Ahil pa se ni zadovoljil s slavo v času svojega življenja, hotel je postati nesmrten, za to pa je moral, paradoksalno, umreti.

Hektorju, trojanskemu princu, ki ga je ubila Ahilova sulica, ni bilo treba umreti, da bi se ga ljudje spominjali še tisočletja, nesmrten je postal zaradi svoje modrosti, poštenosti, predanosti družini, in ker se je boril zanjo, za svoje Trojance, za njihovo preživetje in svobodo, ne za lastno slavo.

»Legenda« je bil že pred smrtjo.

V slovenski kolektivni zavesti prej najdemo Hektorja kot Ahila. Bojan Križaj, Svetlana Makarovič, Milena Zupančič, Vlado Kreslin, Boris Pahor in še veliko drugih so zagotovo »Hektorjanci«. Smrt jih ne bo naredila večjih, kot so že zdaj. Ne bodo postali »legende« po smrti, to so že. Zakaj v slovenski? Ker moram, če hočem najti »Ahilce«, pogledati širše. Res so glasbene skupine The Doors, Nirvana, Queen polnile stadione skoraj po vsem svetu, ampak nesmrtnost jim je prinesla ravno smrt.

Kurtova, Jimova, Freddijeva. Za Amelio Earhart, pionirko letalstva, bi najbrž slišali predvsem tisti, ki jih zanima zgodovina letalstva, če je usodni poskus preleta Zemlje ne bi povzdignil med zvezde, o katerih še po skoraj sto letih ugibajo, ali njihova smrt mogoče ni bila prevara, snemajo filme in raziskujejo predvsem okoliščine izginotja. Kljub njihovi veličini pred slovesom.

»Trojanec« Davo Karničar je postal »legenda« že zdavnaj pred tragično smrtjo. Zaradi svojega značaja, dosežkov in življenja, skladnega s svojimi prepričanji. Bil je (in bo) sinonim za alpinistično smučanje, za Jezersko, za vztrajnost. Njegovi že boleča neposrednost in odkritost sta v ljudeh pogosto vzbujali strahospoštovanje, čeprav je bil nežna duša, ki jo je nesmrtno naredila njegova brezkompromisnost na vseh področjih. Tudi hektorjanska lastnost, ki je tako zelo izstopala, ko je šlo za njegovo družino, za Jezersko in ko je bilo treba reševati življenja ter pomagati. Kjer koli in kadar koli.

Da človek živi, in ne životari, mora biti izpolnjen na več področjih, predvsem pa mora biti iskren in pošten, a - zveni klišejsko, vendar je univerzalna resnica - najprej mora biti iskren in pošten do sebe. Slepljenje in pretvarjanje namreč upočasnita korak ali ga celo usmerita v pogubo, tega pa si oseba, ki se na smučeh spušča po vratolomnih strminah, ne more in ne sme privoščiti. Davova brutalna iskrenost in predanost vsemu, kar je bilo pomembno zanj, sta bili skupaj s sposobnostjo prepoznavanja trenutkov, ko se je treba obrniti, zmagovalna kombinacija. Ni se zadovoljil z nadomestnimi cilji, vedno je iskal popolnost, in to v tistem, kar je imel rad, kar je želel in hotel. In to vedno v skladu s tistim, kar je čutil in česar se je zavedal.

Na prvi pogled nezdružljivi lastnosti, dojemanje družine kot največje vrednote v življenju in podrejanje življenja za doseganje lastnih ciljev, sta bili zanj neločljivo povezani. »Le tako, da človek lahko počne, kar ima rad, ga lahko ima družina v vsej popolnosti.« Kompromis? Ne. Življenje! In izjemno zavedanje ter spoštovanje vsega, kar je vredno.

Dava Karničarja smrt ni naredila večjega, kot je bil prej, v nesmrtnost so ga že zdavnaj okovali njegovi dosežki, njegova unikatnost in preprostost. Čeprav tega najbrž sploh ni hotel, ga je v slovenski kolektivni spomin in na svetovni zemljevid sproti zarisovalo vse, kar se je zgodilo pred tistim nesrečnim jezerskim jesenom. Njegova smrt je bila splet nesrečnih okoliščin, življenje pa (tudi) splet srečnih: »Ogromno ljudi v življenju išče, kaj bi počeli, da bi osmislili svoje bivanje. Jaz imam srečo, da je en del mojega življenja povezan s tem, kar očitno znam početi in tudi rad delam. Gore so tisto, kar je najgloblje zapisano v meni.« (Davo Karničar v dokumentarnem filmu Neustavljiv Mihe Kačiča.) 

Marta Krejan Čokl