Predpisi so tista podlaga pravne države, s katero je določen pravni red, delovanje državnih organov, ravnanje pravnih in fizičnih oseb ter njihove pravice in obveznosti ter medsebojna razmerja. Resolucija o normativni dejavnosti (Uradni list RS št. 95/2009), ki jo je sprejel Državni zbor v oceni stanja ugotavlja, da obstaja v državi problem prevelike normiranosti, pravne norme niso dovolj določno oblikovane, predpisi se neprestano spreminjajo, pripravljajo se pod časovnimi pritiski in brez ustreznega sodelovanja javnosti, kar ustvarja nepreglednost in nestabilnost pravnega reda, zmanjšuje pravno varnost ter povzroča težave pri izvajanju. Ukvarjanje z navedenimi problemi, nadgrajeno z ugotavljanjem presoje posledic zakonodaje ter zagotavljanjem sodelovanja strokovne in druge javnosti, mora biti zato izhodišče nadaljnjega zakonodajnega dela. V tem smislu je resolucija določila tudi minimalne kriterije sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov, ki jih je potrebno upoštevati.
V takem stanju zakonodaje, ki je obsežna in zapletena tipična tudi za področje okolja1, se ustvarja nepreglednost pravic državljanov in njihovih združenj na področju okolja. Nepregledne postanejo tako tudi povezave med posameznimi pravicami in pravnimi sredstvi za njihovo uveljavljanje. Učinkovito pravno varstvo pa je dejansko najpomembnejši del pravice, saj ta brez varstva sama ne obstaja v celoti. Šele možnost učinkovitega varovanja pravice sili udeležene subjekte k njenemu spoštovanju.
Izkušnje okoljskih nevladnih organizacij in civilnih iniciativ v celoti potrjujejo opisano, saj maloštevilnimuspehom uveljavitve pravnih sredstev botruje ogromno vložene energije in številni neuspeli poskusi. Težave so tako pri delovanju okoljske inšpekcije, izkazovanju pravnega interesa pred sodišči, nemoč ob skrajno ozkem določanju vplivnega območja za presojo vplivov na okolje. Institut okoljevarstvene nadzorne službe, ki po šestih letih veljavnosti novega Zakona o varstvu okolja, še ni zaživel, k navedenemu dodatno prispeva. Nadalje je za uspešno uveljavljanje pravnih sredstev potrebno kvalitetno pravno znanje in podrobno poznavanje prava okolja, narava samih okoljskih zadev pa je taka, da terja vsebinsko podkrepitev, strokovno utemeljitev. Za vse to so potrebni pravni in drugi eksperti, kar je vse povezano z velikimi stroški. Nevladne organizacije in civilne iniciative, ki so na področju varstva okolja najbolj angažirane in zato najbolj relevanten nosilec zakonsko določenih pravic, sredstev za to nimajo. Temeljnega pomena za uresničevanje pravic na področju varstva okolja je Aarhuška konvencija2, ki določa tri sklope (stebre) pravic državljanov na področju varstva okolja in sicer dostop do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in dostop do pravnega varstva teh pravic. Sama konvencija se uresničuje tako, da jo država pogodbenica implementira v svoj pravni red in jo izvaja. Doslej je v Sloveniji najbolje implementirana pravica dostopa do podatkov, vključevanje javnosti v postopke odločanja je šibko, dočim pravica dostopa do učinkovitih pravnih sredstev dejansko še ne živi, zato je uresničevanje tretjega stebra Aarhuške konvencije najbolj pereče. Na podlagi 5. točke 9. člena konvencije mora država zagotoviti tudi, da je javnost seznanjena z dostopom do upravnih in sodnih postopkov, prav tako pa si mora prizadevati tudi za zmanjšanje finančnih in drugih ovir pri dostopu do pravnega varstva. Namen tega priročnika je tako prispevati k seznanjanju javnosti z dostopom do upravnih in sodnih postopkov ter pravnimi sredstvi, ki so na področju varstva okolja nasploh na razpolago.
Na
področju prava varstva okolja se prepletajo možnosti pravnega varstva preko civilnega, upravnega in kazenskega postopka, ki jih je treba razmejiti. Namen tega priročnika je predstaviti bistvene lastnosti teh možnosti, ki se v osnovi razlikujejo po tem, kaj je objekt varstva v danem primeru. Kriterij za razmejitev, ali gre nek spor presojati v upravnem ali civilnem postopku je v tem, ali gre za poseg v janopravno ali zasebno civilno sfero. Upravni organi odločajo o zadevah, kjer prevladuje javni interes, v civilnih pa gre za odnos enakovrednosti dveh strank, kjer odločajo sodišča in se urejajo npr. sosedska razmerja v primeru prepovedanih imisij na področju zasebnega prava in so norme postavljene v interesu enakovrednih subjektov.
