PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


četrtek, 16. januar 2020, ob 15.30 uri

Planinski vestnik januarja pleza z orodji

Tema meseca prve letošnje številke je namenjena orodnemu plezanju, ki je že polnoleten šport - čeprav še vedno v povojih, ugotavlja Marta Krejan Čokl. Izvedeli boste tudi, kje vse so plezališča za orodno plezanje, kako fizično naporen šport je to, kje vse potekajo tekmovanja in da so prva orodja izdelali naši plezalci kar sami.
Tema meseca prve letošnje številke je namenjena orodnemu plezanju, ki je že polnoleten šport - čeprav še vedno v povojih, ugotavlja Marta Krejan Čokl. Izvedeli boste tudi, kje vse so plezališča za orodno plezanje, kako fizično naporen šport je to, kje vse potekajo tekmovanja in da so prva orodja izdelali naši plezalci kar sami.

Na intervjuja smo povabili alpinista Jima Doninija ki pravi, da je alpinizem notranje in zunanje raziskovanje, ter Francija Horvata, ki mu fotografija pomeni vse.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo s smučmi po starodavnih trgovskih poteh, in sicer na Hochgasser, 2922 m, St. Pöltner Hütte, 2481 m, na Škrbino Wilde Mander, 2615 m, in na Wildenkogel, 3021 m.

Ne spreglejte zapisa o 100-letnici organiziranega planinstva v Mežiški dolini, o pogostih nenadnih obolenjih, o najdebelejšem slovenskem drevesu, pa več zanimivih razmišljanj - tudi o Davu Karničarju.

Sledijo stalne rubrike: novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, novice.

Planinski vestnik že najdete v spletni trgovini PZS, kioskih in bolje založenih trgovinah. Naročniki tudi že doma v svojih nabiralnikih.

PDF Uvodnik, kazalo


 



TEMA MESECA
Orodno plezanje

SEXTENSKI DOLOMITI
Spregledana gora nad Sextenom

ALPINIZEM
The Bugaboos

OPREMA
Pohodna obutev pa taka

TEMATSKI INTERVJU
Požarna varnost v planinskih kočah

Z NAMI NA POT
S smučmi po starodavnih trgovskih poteh

INTERVJU
Jim Donini

ZGODOVINA
Sto let planinstva v Mežiški dolini

DOŽIVETJA
Ugotovitev dneva

INTERVJU
Franci Horvat

PRVA POMOČ
Pogosta nenadna obolenja

MINIATURA
Potomstvo

VARSTVO NARAVE
Gašperjev kostanj

NARAVA
Najdemo jih tudi v gorah

KOLUMNA
Marta

DOŽIVETJA IN SPOZNANJA
Kanarski veter

RAZMIŠLJANJE
Ustavljiv, a večen

RAZMIŠLJANJE
Na Mangrtsko sedlo

NOVICE IZ VERTIKALE

ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

NOVICE


 

  Samomorilci včeraj, norci danes, povprečneži jutri

Kadar našo rutino, ustaljenost in tisto, česar smo navajeni, prekine nekaj novega, nenavadnega, se odzovemo na različne načine. Sprememb pogosto nimamo radi, saj pomenijo napor, predstavljajo negotovost in odpirajo vrata, za katera sploh nismo vedeli, da obstajajo. Ker nas je strah - tako tega, da nam bo odvzeto, kar že imamo, kot privlačnosti tistega novega - se skrijemo za besedami: ekstremno, neumno, nesmiselno, škodljivo, nevarno, izkušnje ... Celo Turistovski klub Skala, ki se mu moramo zahvaliti za začetek organiziranega alpinizma, kakršnega poznamo danes, se je na primer srečeval z očitki, da goji ekstremno početje, ki meji na samomor. Kratico TKS so skeptični planinci in sploh javnost prekrstili v Trapasti klub samomorilcev. (Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, 23. maj 1926. Vir: Gore-ljudje: Turistovski klub Skala, 2. 2. 2011; https://www.gore-ljudje.net/novosti/62241/)

Prvi gorski kolesarji so med planinci sprva vzbujali občudovanje, vzporedno s priljubljenostjo te dejavnosti pa je začelo rasti tudi negodovanje, celo sovraštvo, predvsem med tistimi, ki so se sprememb začeli bati. »Divjakov« na kolesih pa je vedno več in gorsko kolesarjenje postaja vsakdanja športna dejavnost v hribih. Kakor se je dogajalo in se dogaja z alpinističnim smučanjem, gorskim kolesarjenjem, s plezanjem po feratah, z »vročim« opremljanjem smeri s svedrovci in ne nazadnje z orodnim plezanjem, »drytoolanjem«, ki mu posvečamo januarsko številko. Novosti torej takoj, ko se pojavijo, pogosto označimo z različnimi (pogosto neutemeljenimi) pridevniki, ne da bi sploh vedeli, za kaj točno gre, hkrati pa nas tako vznemirijo, da se ne moremo nehati ukvarjati z njimi. Razlog je navadno strah, v kakršni koli obliki pač je mogoč. Dejstvo je, da se krog plezalcev, ki zatikajo cepine, namesto da bi jih zabijali, zaradi različnih razlogov širi, enako pa zaradi različnih razlogov nekateri tovrstnemu plezanju nasprotujejo. Temu se ni mogoče izogniti in s tem ni nič narobe, narobe pa je, da sodimo o nečem, česar ne poznamo. Torej je treba stvari najprej spoznati, šele potem presojati o njih. Pri tem pa se moramo zavedati, da smo pri svojih dejavnostih omejeni prav vsi in da naša svoboda sega do meje svobode drugega. Star alpinist, ki je nekoč pozimi kljubovalno rinil v gore kljub prepovedi svojih mentorjev, tam pustil nekaj klinov ali označil prehode na brezpotjih, bo mogoče robantil nad mladino, ki s cepini in derezami praska po »njegovi kopni« smeri in jo uničuje, edini argument pa bo sklicevanje na avtoriteto, kar pa je v resnici zmota, in ne argument. Kot že rečeno, je treba stvari spoznati, šele potem presojati, poleg tega pa je treba najti konstruktivne rešitve in ne povzročati težav (na misel mi najprej pride nastavljanje smrtno nevarnih pasti gorskim kolesarjem), saj se s cepini in derezami skala zares tudi poškoduje.

Težko je reči, ali je orodno plezanje prišlo iz hribov v doline ali obratno, je pa tudi v dolini vse bolj priljubljeno, in sicer kot rekreacija, trening ali tekmovalna disciplina, ki se je razvila iz lednega plezanja. V dolini je konfliktov med klasičnimi plezalci in »drytoolaši« manj, saj že od vsega začetka veljajo (ne)zapisani dogovori o tem, kje se sme plezati z orodji in kako to početi, poleg tega pa se navadna plezališča od orodnih že v osnovi razlikujejo in pogosto niso najbolj primerna za obe vrsti plezanja hkrati. Strpnost, dogovori, razumevanje in predvsem medsebojno spoštovanje so torej razlogi, da se je orodno plezanje kot šport in tekmovalna disciplina zadnja leta vendarle začelo pospešeno razvijati. A ker gre za nov šport z malo »igralci«, je posledično oprema zelo težko dostopna in temu primerno izredno draga. Če so cepini tvoja najljubša igrača in jih želiš malce pogosteje uporabljati (ali sploh uporabljati, saj ledu pri nas skoraj ni več), jih moraš temu prilagoditi sam ali pa zanje odšteti znatno več, kot stanejo navadni ledni cepini. Tako kot pred dvajsetimi leti si moraš še danes plezalne čevlje s pritrjenimi derezami narediti kar sam, če nimaš ravno polnega šparovca ali sreče, da jih dobiš od kakega izmed prvih »drytoolašev«.
Ali se bo to kmalu spremenilo, ne vemo. Verjetno se bo, saj se za to dejavnost zanima vedno več plezalcev, kar pomeni tudi večjo proizvodnjo opreme in lažjo dostopnost. Še enkrat pa naj poudarim, da je treba stvari, preden presojamo o njih, spoznati. Možnosti za to vam ponuja tudi Planinski vestnik, tokrat s predstavitvijo športa in alpinistične dejavnosti, ki si počasi, a zanesljivo utira pot v ospredje pozornosti plezalne javnosti. Kot nekoč športno plezanje, ki ni bilo »pravo« plezanje, in »alpski slog«, ki je bil po mnenju nekaterih avtoritet v preteklosti za Himalajo in sploh plezanje na velikih višinah popolnoma neprimeren.

 

Marta Krejan Čokl

https://www.pzs.si/novice.php?pid=13992 2. 7. 2020