Že v tistih davnih časih, ko sem še kot predšolski otrok začel z očetom zahajati v gorski svet, sem se seznanjal s planinskimi vodniki, ki jih seveda takrat ni bilo prav veliko na voljo. Dobro se spominjam, ko sem prvič dobil v roke štiri vodnike Rudolfa Badjure, Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo in Jugoslovenske Alpe - Slovenija iz leta 1922, Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem iz leta 1930 ter Zimski vodnik po Sloveniji iz leta 1934, ki mi jih je podaril stari oče.
Z veseljem in zagnanostjo sem jih začel prebirati, čeprav si seveda nisem znal podrobneje predstavljati hribov in gora, ki jih je pionir slovenske vodniške literature opisoval v svojih delih. Še danes mi je v veliko veselje listati po teh knjižicah, prebrati kak opis, si ogledati kakovostne črno-bele fotografije, predvsem pa duhati prijeten vonj po starem papirju, ki priplava iz njih.
Nekaj Badjurovih vodnikov. Foto: Emil Pevec
Zvrsti vodniške literature
Badjurovi vodniki so postali jedro, okoli katerega je začela tekom let in desetletij nastajati moja knjižnica gorniške literature, ki je do dne, ko pišem te vrstice, narasla na 1211 knjižnih enot, kar trenutno predstavlja približno dobro četrtino vseh knjig, kar jih imam! Od gorniških knjig jih je dobra tretjina vodniške literature (planinske in alpinistične), ostalo so gorniške monografije, fotomonografije, gorniško leposlovje in vezani letniki Planinskega vestnika od leta 1922 naprej. Če pogledamo v zbirko planinskih vodnikov, vidimo, da jih lahko razdelimo na t. i. enciklopedične vodnike, izbirne vodnike in nekatere gorniške monografije, ki jih lahko zaradi številnih tehničnih podatkov tudi uporabljamo kot vodniško literaturo.
Enciklopedični vodniki obsegajo opise vseh gora, poti in ostale planinske infrastrukture v določenem gorstvu ali gorski skupini. Starejši enciklopedični vodniki so opisovali le označene in zavarovane poti, novejši obravnavajo tudi t. i. brezpotja. Pri njih gre včasih tudi že za lažje plezanje, tako da je meja med planinstvom in alpinizmom nekoliko zabrisana. Enciklopedičnih vodnikov v evropskem alpskem območju praktično ne izdajajo več, ker bi bili preobsežni (in predragi!), če bi skušali opisati celotna gorstva, če pa bi se omejili le na posamezne gorske skupine, ne bi bili zanimivi za širše občinstvo. Pri nas jih še izdaja Planinska založba pri PZS, v nemškem govornem območju pa založba Bergverlag Rother iz Münchna.
Čisto druga reč je z izbirnimi vodniki, katerih produkcija v alpskih državah, pa tudi v angleškem govornem območju strmo narašča. Kot že sam naziv pove, je v teh vodnikih izbira ciljev prepuščena avtorjevim afinitetam in preferencam, kar daje tem vodnikom precej subjektiven značaj. Vendar gredo očitno dobro v prodajo, saj na nemškem in italijanskem govornem območju vsako leto izidejo številni novi vodniki, seveda pa tudi razširjeni in dopolnjeni ponatisi. Izbirni vodniki so praviloma opremljeni z bolj ali manj kakovostnimi fotografijami, kar jim daje še poseben čar. Vendar je tako bogata založniška dejavnost možna le na večjih govornih območjih, izdajatelji govornih območij malih narodov pa imajo z rednimi ponatisi velike finančne probleme.
Tudi planinske monografije, ki opisujejo gore ali gorske skupine z raznih vidikov (geografskih, zgodovinskih, geoloških, botaničnih in zooloških, gospodarskih ...), imajo pogosto dodane natančne tehnične informacije o območjih, ki jih obravnavajo. Ker so formati monografij praviloma večji, je vloga fotografij tu še bolj poudarjena in pomembna. Izdaja gorniških monografij je draga, zato si jo lahko v večji meri privoščijo le veliki narodi.
Ne nazadnje tudi gorniške revije so pomemben vir vodniške literature, saj praktično ni revije, ki ne bi članke obogatila tudi z relevantnimi tehničnimi informacijami. Glede tega lahko mirno rečem, da je naš Planinskih vestnik v zadnjem desetletju postal gotovo največji »planinski vodnik« pri nas.
O vodnikih in drugih gorniških informacijah na spletu, ki se nedvomno v praksi največ uporabljajo, tu ne bo govora. Problematika je sicer zelo pomembna in aktualna, vendar bi zahtevala čisto posebno kritično obravnavo.
Planinski vodniki, posebno izbirni, so izredno kompleksne knjige, saj poleg osnovnega besedila, ki že samo po sebi nosi ogromno različnih podatkov, pogosto vsebujejo tudi veliko fotografij, skic, zemljevidov, vrisanih smeri poti itd. V tem delu pogosto sodelujejo še drugi sodelavci; glavni avtor mora biti pri usklajevanju njihovih prispevkov zelo pozoren.
Zelo pomembna je vloga urednika, ki mora biti kritičen in objektiven, predvsem pa mora odlično poznati snov, ki jo vodnik obravnava. Izredna je tudi vloga oblikovalca knjige - posebno pri izbirnih vodnikih, da o monografijah ne govorimo, ki da delu končno podobo, kakršno bo dobil v roke uporabnik.
Pri pisanju planinskih vodnikov nas mora voditi veselje do takega dela in velika ljubezen do gora. Nihče ne bo ob tem obogatel kljub izrednemu trudu, ki ga je v delo vložil. Ko pa knjiga izide in je še uspešna povrhu, zadovoljstvu ni meja. In to je tisto, kar edino šteje!
 Na policah knjigarn lahko najdemo veliko kakovostnih vodnikov Planinske založbe. Foto: Vladimir HabjanSlovenska vodniška literatura - mejniki
Če se ozremo v preteklost, vidimo, da je slovenska vodniška literatura stara dobrih 100 let, ko je leta 1913 Rudolf Badjura izdal svoj prvi planinski vodnik Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo, sledila pa mu je še vrsta vodnikov, v katerih je opisal glavnino slovenskih gora. Leta 1950 je Arnošt Brilej napisal Priročnik za planince, težko pričakovani ponatis pa je izšel leto kasneje. Sledil je daljši premor, ki ga je prekinil Vilko Mazi s sodelavci: leta 1958 je napisal vodnik po Slovenski planinski poti (kasneje še nekaj izdaj), ki je bila takrat ravno odprta in so planinci nujno potrebovali knjižico, ki jih bo varno vodila po dolgi poti. Jože Dobnik je leta 1993 napisal vodnik po Razširjeni slovenski planinski poti, najnovejši vodnik po njej pa leta 2014 nadarjeni mladi avtor Gorazd Gorišek - knjiga je na Knjižnem sejmu v Ljubljani prejela prvo nagrado za najlepšo knjigo.
Končno je leta 1971 izšla prva izdaja vodnika Karavanke znanega gornika in planinskega publicista Stanka Klinarja, ki je zakoličil novo smer v slovenski vodniški publicistiki; z njim smo Slovenci »dohiteli« večje evropske narode tudi na tem področju, od takrat pa do danes je ta dejavnost stalno prisotna v slovenskem kulturnem prostoru. Klinarjev odlični vodnik je zelo natančen in napisan v iskrivem slogu, ki izdaja mojstra slovenske besede. Leta 1973 je Peter Ficko v vodniku Kamniške in Savinjske Alpe zelo podrobno obdelal še drugo veliko slovensko pogorje.
Leto 1974 bo vsekakor zapisano z velikimi črkami v zgodovino slovenske produkcije enciklopedičnih planinskih vodnikov. Natisnjena je bila prva izdaja legendarnega vodnika Julijske Alpe znanega alpinista in glasbenika Tineta Miheliča. Kar sedem nadaljnjih izdaj tega edinstvenega vodnika je jasen dokaz, da gre za izjemno delo tenkočutnega umetnika in planinskega esteta, ki je z vodnikom izrazil veliko več, kot je v taki literaturi običajno. Vodnik žari od neskončne ljubezni do gorskega sveta! Mihelič je tudi postal svetal zgled drugim piscem planinskih vodnikov, dosežen pa do danes še ni bil. To, kar je znal Tine ustvariti v enciklopedičnem vodniku, poskušajo(mo) drugi ubesediti v izbirnih vodnikih, ki dopuščajo veliko večjo možnost kreativne ekspresije.
Kot smo že omenili, postajajo v novejšem času izbirni vodniki najprodornejši del vodniške literature. Čeprav gre za izdajateljsko zelo zahtevno knjižno obliko, izbirni vodniki dopuščajo avtorjem in izdajateljem večjo kreativno svobodo. Poleg nekaterih drugih založb ima pri tej vrsti pri nas nedvomno prvenstvo založba Sidarta. Leta 1993 je Andrej Stritar izdal pri njej zelo priljubljen izbirni vodnik 111 izletov po slovenskih gorah, ki je doživel že celo vrsto ponatisov in dopolnitev. Vodnik je postal nekak vzorec za nadaljnje izdaje drugih vodnikov. Tu velja še omeniti, da se je založba Sidarta zelo izkazala, ko je leta 2012 izdala vodnik Patagonia Vertical Rolanda Garibottija in Dörte Pietron. Gre za vrhunski alpinistični vodnik, vsebinsko bogat in oblikovno dovršen, ki je istega leta na uglednem festivalu alpinističnega filma in literature v Banffu (Kanada) prejel prvo nagrado!
 Dobršen del tujejezičnih vodnikov po slovenskih gorah so izdali tuji avtorji. V zadnjih letih je k izdajanju tujejezične literature aktivneje pristopila tudi Planinska založba PZS. Foto: Manca Ogrin
Tuji vodniki o naših gorah
Vodnike po naših gorah niso pisali samo domači avtorji, ampak je njihova lepota pritegnila tudi številne tuje. Za najstarejši tuji enciklopedični vodnik po naših gorah štejemo Julische Alpen Hellmuta Schönerja in Karla Brandstätterja, ki ga je izdala založba Rother iz Münchna. Zadnja, šesta izdaja je bila objavljena leta 1989, vodnik pa je predvsem alpinistične narave, čeprav je v njem opisanih tudi veliko označenih pristopov do koč in vrhov. Med nemškimi in avstrijskimi gorniki je bil vodnik zelo priljubljen in jim je bil dolga leta praktično edini v pomoč pri obiskih našega največjega gorstva.
Med vodniki v nemškem govornem območju je treba vsekakor omeniti delo Hannsa Heindla iz Beljaka, ki je pri založbi Rother leta 2013 objavil že četrto izdajo vodnika po feratah Klettersteige - Julische Alpen, Steiner Alpen, Karawanken und Karnischer Hauptkamm. Vodnik je zelo bogat s kakovostnim besedilom, fotografijami in zemljevidi. Leta 1990 je pri Rotherju izšel zajeten enciklopedični vodnik Karawanken Hansa Tuscharja, ki je navdušil tudi običajno strogega kritika in velikega poznavalca Karavank Stanka Klinarja. Pri isti založbi je leta 2000 izšel izbirni vodnik Julische Alpen, ki ga je napisal češki avtor Marek Podhorsky. Izbor 50 tur sega od zahtevnih poti v visokogorju do prijetnih izletov v sredogorju, z veliko fotografij in zemljevidov.
Za tuje gornike, ki obiskujejo naše gore in niso vešči nemščine ali italijanščine, pa tudi mnogim našim gornikom, bo v Julijcih lahko veliko pomagal izbirni vodnik The Julian Alps of Slovenia, ki sta jo pri britanski založbi Cicerone leta 2005 objavila Justi Carey in Roy Clark. Gre za zelo nazoren, natančen vodnik, bogat s fotografijami in shematičnimi zemljevidi.
Leta 2014 je pri Mladinski knjigi iz Ljubljane izšel prevod izbirnega vodnika Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe Helmuta Langa. Gre za zelo lepo opremljeno knjigo z bogato vsebino, ki izraža avtorjevo veliko ljubezen do slovenskih gora.
Na koncu bi rad posebej opozoril na legendarni vodnik Alpi Giulie, italiane e slovene, ki ga je leta 1974 v okviru znane zbirke Guida dei Monti d'Italia CAI-TCI objavil vsestranski alpinist in gorniški pisec Gino Buscaini. Vodnik, ki se ga danes žal ne da več dobiti v prosti prodaji, je bil sicer prvenstveno namenjen alpinistom, vendar so v njem tudi številni opisi označenih pristopov do koč in vrhov. Kar dolgo časa je bil vodnik kot neka biblija, posebno za zahodne Julijce, ki so v njem obdelani bolj detajlno od ostalega gorstva. Gre za vrhunsko delo izkušenega avtorja, ki je objavil tudi številne vodnike s področja Mont Blanca, Peninskih Alp, Monte Rose, Ortlerja, Dolomitov in Patagonije.
Andrej Mašera
Prispevek je objavljen v februarski Planinskega vestnika (2016). |
