Kako in kje ste našli zgodbe?
Z zgodbami se srečujem v svojem vsakdanjem življenju in na potepuških poteh. Dogodki, stvari, pripovedi, omembe malenkosti, mi vzbudijo raziskovalno vnemo. Sprašujem se, kako je bilo v resnici, poskušam vstopiti v tisti svet in moja velika želja je te konstrukte s prečudovitimi besedami slovenskega jezika naslikati bralcu.
Koliko časa ste jih zbirali?
Zgodbe se v meni zbirajo že celo življenje. Velike skrbi me je rešil prijatelj, ki mi je nekoč rekel, da za dobro zgodbo ni potreben velik dogodek. Zares pa nastajajo zadnje desetletje.
Ali ste lahko katero izmed pravljic/zgodb slišali od svoji staršev ali starih staršev?
Moja mladost je bil še čas pripovedi. Starša sta nam pripovedovala stare zgodbe, legende, vraže, verovanja, nepojasnjene dogodke in seveda pravljice, ki so, kot vemo, nastale ravno zaradi vzgoje in obvladovanja otrok. Od tu so Pastirica, Miklavž, Zlatorog ... Mladost je bila tudi polna zgodb iz življenja njunih družin. Resnična družinska zgodba moje mame je o Šakrameonteju. Mnoge zgodbe so že iz mojega življenja, kot je Teliček, Arija za govedo in kosmatinca ...
Anka Rudolf ni samo ljubiteljica zgodb, temveč tudi gora.
Koliko so te zgodbe znane med prebivalci Idrije?
Prekmandlca, žlikrofe, čipke in živo srebro ne poznajo le Idrijčani, po njih nas pozna cel svet. O njih vedo prebivalci povedati mnogo zanimivosti. Le o zgodbah o njihovem »nastanku«, se običajno le ugiba. Morda bi si vsak lahko izmislil drugo, vsak na svoj način. Sama ponujam svojega.
Veliko zgodb je pisalo trdo življenje v gorskih samotah. Je bil to način lažjega preživetja?
Z zgodbami so se prenašale izkušnje iz roda v rod, morda se je kdo iz njih kaj naučil in mu je bilo zaradi tega lažje. S pripovedovanjem so si nekoč krajšali čas. Življenja na gorskih kmetijah ne jemljem kot nekaj težkega in tragičnega, zagotovo je bilo bolj umirjeno, ustvarjalno in izpolnjujoče kot sedanje kapitalistično suženjstvo, ko si vsi le kopičimo bogastva in pozabljamo na toplino človeških povezav. Kmečko življenje je od nekdaj teklo z roko v roki z naravo. To soodvisno skupnost niso urejevali v parlamentu, uspevala je le s spoštovanjem in upoštevanjem darovalke. Se pa vsakomur v vseh časih na pot postavljajo ovire, danes rečemo izzivi in umnost reševanja je to, kar daje življenju »žmohtnost« in si zasluži zgodbe ter z njimi prenos izkušenj med ljudi. Morda bi v sedanjem svetu temu rekli učbenik ali priročnik, ampak to se sliši tako dolgočasno.
Ali se vas je katera izmed zgodb še posebej dotaknila?
Morda mi je najljubša rekonstrukcija o nastanku žlikrofov. Verujem, da tako nastajajo dobre stvari. Blagostanje po katerem vedno vsi hrepenimo, še nikoli ni prineslo kaj pretirano dobrega, ljudi pomehkuži in jih dela slabe. Iznajdljivost se uri v težkih časih. In če so naše vrednote spoštovanje, nesebična predanost in ljubezen, je uspeh zagotovljen. Narediti veselje bližnjemu ljubemu človeku je plačilo, ki ga ni mogoče primerjati s še tako težkim bančnim računom.
»Ves trd od strahu se je škrat, s katerega se je cedilo vse - od potu, vode, srebra in lastnih sokov - zdramil na smreki. Šele po treh dneh lakote in groze si je upal na tla. Videl je, kaj je storila njegova nepremišljenost. Na mestu, kjer je bila prej polna votlina srebra, je bilo zdaj strašljivo globoko brezno, ki ga je polnilo zeleno jezero. Voda je pritekala iz neskončnega rova na dnu preklane stene. Votlino z zakladom, ki mu je bila zaupana v varstvo, je zamenjalo Divje jezero. Po meni je, je jokal in stokal, strašno mu je bilo žal. Blodil je po gozdu in si pulil že tako redke lase. Žaloval je za svojo ljubo. Da se ne bo nikoli več pustil zapeljati nenasitni poželjivosti, si je prisegal. Glavo si je razbijal še s tem, kako bi se lahko kadar koli na kakršen koli način odkupil poštenim ljudem za svoje nespametno početje.« (odlomek iz knjige)
|
Kaj je v svetu pravljic, zgodb, legend takšnega, da vas vedno znova potegne noter?
Ne bi rada zapravila svoje otroške naivne duše, ki veruje, da, tako kot v pravljicah, dobro vedno zmaga nad zlim. Leta so mi prinesla to izkušnjo, da se je potrebno in vredno za to potruditi in da nismo neopazen kamenček v toku življenja. Preprostost medsebojnih povezav, tako kot je preprosta naša učiteljica narava, je tako čista in učinkovita.
Kakšno moč imajo zgodbe?
Dobra zgodba ima svojo sporočilno moč. Z njo vpliva na bralca, sploh če se ga dotakne. Morda mu pri kakšnem življenjskem koraku pokaže smer, pot ali rešitev. Zato imamo zapisovalci odgovornost, da bralcu damo najboljše, mu damo sebe z besedami, ki pridejo iz srca. Za nas je bralec kralj in zasluži si najboljše.
Preberite še:
Smeh, griči, pravljice in vodniki so letošnja knjižna bera
|
