PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


petek, 13. november 2020, ob 0. uri

Slovenski znakovni jezik je most med gluhimi in slišečimi

Ob letošnjem prazniku dnevu znakovnega jezika pa želimo dati pozornost tudi tolmačem slovenskega znakovnega jezika, ki imajo v letošnjem letu resnično veliko vlogo v trenutni okoliščini - stalno informiranje v slovenskem znakovnem jeziku, tolmačenje nacionalne konference, tolmačenje preko digitalnih kanalov in so tudi velika podpora gluhi skupnosti, ki je sedaj malo bolj »izolirani« od vsega tega.

»Gluhi pa so edini gostje, ki so lahko v jedilnici dlje kot do 22. ure, saj se pogovarjajo v tišini in nikogar ne motijo. Sicer pa je zanimivo, ko je ozračje tišje, mirnejše in posledično manj stresno.« je izjavila v šali oskrbnica Pogačnikovega doma na Kriških podih, ki je letos drugič gostila akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah.

Če beremo med besedami, je ravno to velika prednost rabe slovenskega znakovnega jezika, ko se lahko v tišini pogovarjamo v znakovnem jeziku in se imamo super zvečer v planinskih kočah, in še marsikje, kjer je nujna tišina.

14. novembra praznujemo dan slovenskega znakovnega jezika. Ravno na ta dan pred 18 leti je bil objavljen v uradnem listu Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim daje pravico uporabljati slovenski znakovni jezik na vseh področjih. Ravno njihovo pravico pa uresničujejo tolmači slovenskega znakovnega jezika (SZJ) in so tudi zelo pomemben del v naših akcijah Gluhi strežejo v planinskih kočah. Prisotni so v planinskih kočah, na naših sestankih delovne skupine, s pomočjo tolmačev se lahko tudi dogovarjamo preko telefona hkrati skozi dogajanja posredujejo veliko zvočnih informacij, ki so okoli nas in mi, gluhi, jih pa ne slišimo. Predvsem:

»Slovenski znakovni jezik je most med gluhimi in slišečimi.«

Zato smo vzeli priložnost in še povprašali tolmače slovenskega znakovnega jezika, ki so se pridružili na letošnji naši akciji Gluhi strežejo v planinskih kočah kot prostovoljci in jih je združilo bodisi znanje slovenskega znakovnega jezika bodisi piljenje le-teh.

tolmaci_SZJ_GSPK_2018_Zelenica_Pin
Na sliki stojij pet prostovoljk tolmačk SZJ, za njimi pa štirje prostovoljci akcije gluhi strežejo, arhiv GSPK

Kot je Simona Glavan, ki je tolmačila na Slavniku, lepo poudarila in povzela pomen slovenskega znakovnega jezika: »Želim si, da imamo vsi enake pravice v družbi, med katerimi je tudi možnost komuniciranja, sporazumevanja in tako tudi sporočanja vsakega posameznika o tem kako se počuti, kaj si želi, kaj potrebuje ... in jezik je orodje s katerim se lahko približa ostalim in tako krepi svojo samopodobo, samozavest, karakter
Nekateri tolmači so odraščali z znakovnim jezikom ob gluhih starših in jim je kot prvi materni jezik, kakor tudi Marjeta Bizant, ki ji je znakovni jezik bil materni jezik: »Znakovni jezik je moj materni jezik, pomeni mi veliko. Je moj jezik iz otroštva, vez z mojimi starši, ki mi bo vedno veliko pomenil in ostal v srcu. Všeč mi je ta jezik, ker je tako izrazen, ker je dinamičen in tako zelo bogat. V znakovnem jeziku je komunikacija vizualna, kar je drugače kot pri govornem jeziku. V znakovnem jeziku je vse tako lažje, ker si lahko le z nekaj kretnjami in z mimiko povemo veliko več kot z besedo. Znakovni jezik je posebej vreden, ker imamo pri komunikaciji ves čas očesni stik.«

Zakaj pa je ravno znakovni jezik pomemben gluhim, tolmačem in predvsem v akciji Gluhi strežejo v planinskih kočah?

»Razumem kako se počuti nekdo, ko ni sprejet in ga ne razumejo. In ker si želim, da ima prav vsak možnost biti enakovreden vsem ostalim, ne samo z osnovnimi sredstvi (streha nad glavo in hrana), ampak da ima lahko vsak možnost živeti polno življenje, da je sprejet v družbi in razumljen.«; se zaveda Simona Glavan.

Kot vsi tolmači, so tudi v akciji Gluhi strežejo v planinskih kočah, nudili tisto pomembno oporo, kot je omenila Simona Glavan: »V oporo sem bila vsem tistim, ki zbirajo pogum, da odgovorijo slišeče, da samozavestno spregovorijo v svojem jeziku - SZJ, da opozorijo nase, da niso deležni istih možnosti. Hkrati pa s pomočjo pri komunikaciji na zabaven način razbiti led med slišečimi in neslišečimi.«

Obstaja tudi tisto ključno zavedanje, da je tolmač nujno potreben, da je lahko v družbi popolnoma enakovredno in maksimalno dejaven in uspešen hkrati, h kvalitetni izvedbi te akcije.

Ravno ta akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah pa tudi nudi tolmačem poslovne priložnosti in tkanja novih stikov ter hkrati promoviranje dela tolmačenja. Pojavljajo se tudi na splošno nova spoznanja in učenja vedno novih kretenj, ko pa je znakovni jezik živ jezik in se s časom tudi spreminja ter nastajajo nove kretnje.


V video dekle kaže, kako se kretnja prati spreminjaja in razvija skozi čas.

Kot je Marjeta Bizant zelo lepo opisala vzdušje akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah: »Sama akcija je tudi zelo vabljiva, ker se dogaja v hribih, v kočah z dobro hrano, v lepi naravi kjer se drugače odvija vse skupaj. Čas se tam ustavi za trenutek. Razen tam kjer je veliko dela.«

So pa tudi tolmači prostovoljci, ki so samouki slovenskega znakovnega jezika in želijo utrjevati svoje pridobljeno znanje in med njimi pa je Martina Sosič. Poudarila pa je predvsem, da je vsak: »Nov jezik je vedno zlat zaklad, znakovni jezik pa mi je dal še več. Ko sem izvedela o akciji, sem se prijavila brez večjih pričakovanj. Tudi zato, ker nisem usposobljen tolmač, le samouk. Potem je prišel dan, ko sem šla na Slavnik in spoznala zlate ljudi in sklenila, da bom še sodelovala in sem se leta 2020, pred karanteno, spet udeležila akcije na Slavniku, septembra pa še na Čavnu. Sodelovanje z delovno skupino Gluhi strežejo v planinskih kočah sem letos utrdila s prevajanjem materiala v italijanščino, kar mi je bilo v čast.«

Martina_S_SZJ_Pin
Na sliki prostovoljec (levo) v zeleni majici predaja pladenj s hrano tolmački Martini (desno) v črni majici, arhiv GSPK

Z veseljem bi zaključili, da je njihova skupna misel ravno to:

Učenje jezika, kateregakoli, je lahko zabavno in ravno v planinskih kočah so se ljudje z veseljem naučili osnovnih besed ali stavkov. V tem so zelo uživali in spoznali veliko krasnih ljudi in sklenili veliko novih prijateljstev!

To bogastvo tudi nudi slovenski znakovni jezik.
A pot do enakopravnega in vključujočega življenja gluhe skupnosti v vsakdanje življenje je še zelo dolga.

S skupnimi močmi in znanjem, ki ga imamo vsi - verjamemo, da ga bomo dosegli tudi s skupnim našim doprinosom. To priložnost nudi akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki pa se trudi s prostovoljnim delom udejanjati in doseči naš cilj kot ga predstavlja naš glavni moto: »Biti inkluzivni.«

Ena izmed teh možnosti pa je tudi ravno znanje slovenskega znakovnega jezika, ki je večini gluhim materni jezik oziroma prvotni jezik sporazumevanja.

Lepo praznovanje slovenskega znakovnega jezika vsem vam želimo,

DS GSPK 2020
Daša Peperko

https://www.pzs.si/novice.php?pid=14655 29. 3. 2024