PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


petek, 20. november 2020, ob 0. uri

Ana Oražem Članica delovne skupine SSP po SPP

Že več let organiziram pohode in ekskurzije po nam bližnjih državah za slepe in slabovidne zainteresirane člane društva. Na društvu "KPŠRD Karel Jeraj", kjer sem zadolžena za pohodništvo. Ko je prišla ponudba iz strani Planinske zveze Slovenije, odbora za invalide/OPP, da so nam pripravljeni pomagati izpeljati pobudo, da slepi in slabovidni prehodimo slovensko planinsko pot, sem se zelo razveselila, saj sem si želela popeljati naše ljudi tudi na višje cilje, a sama nisem imela poguma, da bi se tega lotila na svojo pest.
Ana z vnukom na njivi, ko ga uči poljskih del (železo se kuje, dokler je vroče),Zavedala sem se tega, da imam za take podvige premalo izkušenj in tudi zelo majhen ostanek vida mi je predstavljal oviro, preko katere nisem upala stopiti sama. Zavedam se, da je varnost pohodnikov na prvem mestu, zato sem izbirala cilje, za katere sem bila prepričana, da jih bom s pomočjo moža Silva in drugih spremljevalcev lahko tudi varno izpeljala. Nenadoma je nemogoče postalo mogoče. Na predlog vodstva našega društva in planinske zveze, sem povabila naše člane, da oblikujemo delovno skupino. Sklicala sem sestanek bodoče delovne skupine, kjer smo postavili temelje za nadaljnje delo. Pod vodstvom Jurčka in Marjete smo si zastavili kar visoke cilje. Zelo sem počaščena, da so me izvolili za vodjo delovne skupine, saj sem to dojela tudi kot priznanje za moje dosedanje delo. Sestanke skličem po potrebi, ko se moramo o čem posvetovati. Ker nam je letos epidemija pošteno prekrižala načrte, bomo morali naše obiske gora prestaviti v poznejši čas. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh, da se naši plani tudi uresničijo.
Ana_Pin_SSPpoSPP_PZS_Gospodicna
Na sliki skupina planincev pred planinskim domom na Gospodični. arhiv Pin/OPP

Ker je to tudi moja osebna predstavitev, bom zraven ljubezni do pohodništva in gora odgrnila še delček zasebnosti. Zaposlena sem bila kot srednja medicinska sestra v kliničnem centru. Delo z hudo okvaro vida je bilo kar naporno, a sem ga z veseljem opravljala, saj je to bil poklic, za katerega sem mislila, da sem prišla na svet. Že pri rosnih enaindvajsetih letih sem se morala sprijazniti s kar precej hudimi omejitvami pri delu, ker so se zraven osnovne bolezni pojavile še krvavitve in uničile kar veliko že tako slabega vida. Dela nisem želela opustiti, zato sem našla način, da sem delo, ki mi je bilo dodeljeno, opravljala po svojih najboljših močeh. Tudi razlagala nisem veliko, da je z mojim vidom zelo slabo, saj sem se bala nezaupanja sodelavcev in nadrejenih. Sedaj se zavedam, da bi se verjetno izognila marsikateri nevšečnosti, a je nek notranji strah pred izgubo službe bil prevelik, da bi povedala vse o mojih težavah. Zaposlena sem bila petindvajset let, potem so me pa upokojili, ker dela več nisem mogla dovolj odgovorno opravljati, saj je vid za tovrstno delo postal res prešibak. Pri triindvajsetih letih sem se poročila in rodila hčerko, po osmih letih pa še sina. Družinsko življenje mi zelo veliko pomeni in sedaj me razveseljujejo že trije vnuki in ena vnukinja. Z velikim veseljem jih učim vse kar vem, se igram z njimi in jim pripovedujem pravljice. Moje možgane ohranjajo kreativne, saj si moram pravljico izmisliti potem, ko oni povedo nastopajoče in mesto dogajanja. Z najstarejšim vnukom sva si izmislila svojevrsten nogomet . Užitek je velik, ker sem ugotovila, da žogo lahko brcnem še kar precej daleč.
Ana_Orazem_Pin_PZS_SPP__1_ Ana_Orazem_Pin_PZS_SPP__4_
Na sliki štije otroci in skupina pohodnikov pred hramom Sv. Save v Beogradu, osebni arhiv Ana Oražem
Zelo rada vrtnarim. Vrt je moje veliko veselje in tudi zdravilo. Ni tako lepo okopan kot ga na oko lahko uredijo videči, a sem k sreči prepričana o koristnosti sobivanja rastlin in, da s pretiranim okopavanjem rastlinam tudi škodujemo. Pri delu mi pomagajo domači, saj čisto vsega res ne zmorem sama opraviti. V veliko veselje mi je, ko lahko komu kaj podarim iz svojega vrta ali iz shrambe, saj s pomočjo moža Silva vse, česar sproti ne porabimo, tudi vloživa v zamrzovalnik ali kozarce.
Ana_Orazem_Pin_PZS_SPP__2_ Ana_Orazem_Pin_PZS_SPP__1_
Na sliki Ana z vnukom na njivi, ko ga uči poljskih del železo se kuje, dokler je vroče in Ana pobira jurčka, osebni arhiv Ana Oražem
Svojevrstna zabava je tudi gobarjenje. Mož zelo rad nabira gobe jaz pa ljubim gozdove, zato grem skoraj vedno z njim. Tako sem se naučila spoznavati tudi različne vonje gob. Kar velikokrat možu povem, kje zavoham gobe. On pregleda teren in le redko se zgodi, da me zmoti vonj iz košare. Če je primerek kaj posebnega, mi pokaže, kje je in jaz gobo potem poberem. Ko človek odkrije način, kako se marsikaj da narediti, se da tudi gobariti, če imaš koga, ki ti je pripravljen pomagati v delu načrta, ki ga sam ne zmoreš izpeljati. Rada se tudi družim z ljudmi, recitiram poezijo in delam na osveščanju o slepoti in slabovidnosti, pa tudi na osebnostni rasti. Nekaj časa sem bila tudi prostovoljka v hospicu. Tu je bolj pomembna empatija in sočutje kot vid, zato je kar šlo, ko sem spoznala hišo. Sedaj ko to pišem, ugotavljam, da je kar veliko stvari o katerih bi še lahko govorila, ki mi bogatijo vsak dan in sem hvaležna za njih. Izdala bom tudi, da ne maram nakupovanja; žalosti me pa, ko se z ljudmi manipulira.
Daljši zapis kaj pomeni bela palica in kako je našla meso v mojem življenju.
V inkluziji bi svet z malo volje lahko našel pot iz stranpoti v kateri se izgubljajo vrednote, zato z veseljem prispevam del svojih moči za pomik iz stereotipov, brezbrižnosti do drugih pa tudi utapljanju v lastnih težavah. Inkluzijski pohodi so dodana vrednost, ki ruši stereotipe, kujejo nova prijateljstva in ohranjajo zdravje. Zelo lep slogan se mi zdi, da športni duh ne izbira telesa, saj v njem sleherni človek lahko poišče vsaj nekaj malega, kar mu polepša življenje.
Ana Oražem
Povezani članki
https://www.pzs.si/novice.php?pid=14672 4. 12. 2020