Čisto prava kriza dobrodelnih mož >>> spletna knjižnica S knjigo v gore
*********
Tekma tu, tekma tam, tekma vsak dan. O, to presneto tekmovanje - kdo bo prvi, kdo bo boljši, mogočnejši, kdo bo imel več ..., je zaskrbljeno brundal v svojo brado sivolasi Dobrodar, medtem ko je pregledoval elektronsko pošto. Zakaj pa nihče ne meri, kdo ima največje srce, kdo ima v njem največ ljubezni, dobrote, strpnosti? Skrbelo ga je, kako bo temu kos, kajti tudi od njega in njegovih treh dobrih mož, Miklavža, Božička in dedka Mraza, se je pričakovalo vsako leto več. Vsako leto so prejeli več pisem, vsako leto pa so postale nekoč skromne želje tudi večje. Njegova malha se je počasi praznila in žal se je že zgodilo, da je kakšen otrok ostal praznih rok.
Novakovega Mihca bo letos lahko izpustil, saj mu je lani napisal:
»Dragi dobri mož. Prinesi mi kocke Lego Chima, take, kot jih ima moj sošolec Luka. So v supermarketu Tuš, v prvem nadstropju v trgovini z igračami na tretjem stojalu na najvišji polici in že kar dobro zaprašene, ker so zelo drage. Če mi ustrežeš, me lahko za nekaj let brišeš s seznama.« Ja, tudi tako pošteni so otroci. Posebej se morajo moji možje spomniti male Line, ki lani sploh ni pisala, bila je pridna in v svoji skromnosti pričakovala, da nekaj le dobi. V prehudem hitenju smo nanjo pozabili, in ko je pri sosedu pod smrečico zagledala čisto prave smuči, je skozi solze le izjecljala:
»Ali zato ni meni dedek Mraz prinesel ničesar, ker je ves denar porabil za vaša darila?«
Že mnogo let mu pridno pomagajo starši. Da bi osrečili svoje potomce, kar sami poskrbijo za uresničitev njihovih želja. Malo iz solidarnosti, nekaj sprememb pa sta prinesla tudi naraščajoča dvom in nezaupanje. Vseeno pa vsako leto veliko otrok ostaja v njegovi oskrbi.
Dobrodar je skrbno spremljal svetovne novice. Reke beguncev so se valile z vzhoda na zahod. Le kje in kako bo ulovil te otročičke, kje bo takrat njihov dom? Božiček in dedek Mraz sta s svojo jelenjo pošto najbolj mobilna, zato bo to njuna skrb. Miklavž lahko skrbi le za te, ki imajo dimnik ali pa vsaj špranjo pod vhodnimi vrati.
Imel pa je letos še druge skrbi. Skrbeli so ga njegovi trije uslužbenci, saj so bolj in bolj brezvoljni. Priprava daril jim gre res slabo od rok. Vseskozi visijo na računalniku in celo prepirati se jih je že slišal. Prav nobenemu se nič ne da. Dedku Mrazu bo letos kožuh odločno premajhen, tako se je zredil, odkar ne teče več redno. Kako se bo Miklavž spuščal po ozkih dimnikih, tudi ne ve, vaj gibljivosti ne vzame niti za mar. Nasprotujejo celo njegovim priporočilom, menda mu ne bodo stavkali ravno zdaj, ko jih čaka glavno letno delo? Kako naj jih spodbudi, kako naj v njihovih srcih spet vžge usmiljenje, dobroto in čut za pravičnost?
Dobrodar je študiral in študiral in po mnogih neprespanih nočeh se mu je le posvetilo. Če že vsi tekmujejo, bomo pa še mi! A ne v tem, kdo bo naredil in imel več, naj tekmujejo v tem, kdo bo več prispeval k uspešnemu sodelovanju, da nam bo šlo delo laže od rok.
V ponedeljek zjutraj jih je na rednem tedenskem sestanku seznanil z novo nalogo.
»Predragi moji trije, najdite med vsemi najboljšega in najbolj požrtvovalnega otroka, ki je za svoje bližnje v tem letu žrtvoval največ! Lahko vsak svojega, o zmagi bom odločal jaz, lahko pa sodelujete in s skupnimi močmi poiščete Zmagovalca. Vsi posnetki dobrih del so v mojih arhivih, kodo poznate. Če ne boste nemudoma pljunili v roke in mi v tednu dni predstavili najsrčnejšega otroka, letos obdarovanja sploh ne bo! Si upate to narediti našim malim?«
Čisto poklapani in brez sape so dobri možje zapustili sejno sobo. Konec je z lagodnim življenjem, to so dobro vedeli. Nič ne bo s klepetalnicami in računalniškimi igricami - če želijo pregledati vse arhivsko gradivo, bodo morali delati noč in dan. To, da Dobrodar ve, kdo si zasluži prvo mesto, jim je bilo jasno. Vedno je bil o vsem poučen.
Začeli so kar takoj. Čeprav so zadnje mesece med seboj bolj malo govorili, je Božiček takoj predlagal:
»Dela ne bomo končali, če ne bomo iskreno sodelovali. Mi lahko odpustita mojo oholost, ko sem vaju ob večerih poniževal, prijavljen na klepetalnici z izmišljenim imenom? Dolgčas mi je bilo, pa so me malo obsedli hudobci.«
»Tudi meni odpustita mojo sebičnost. Ne bom več skrival dobrot zase, odslej vama jih odstopam, sicer me bo šef zamenjal že zato, ker zaradi prevelikega trebuha ne morem več obleči svoje krznene suknje,« je prosil dedek Mraz. Miklavžu pa je šlo opravičilo najteže z jezika.
»Res mi odpustita, ne bom vaju več črnil pri Dobrodarju, že tako me je takoj spregledal in njegov prezir me tako boli, da sem skoraj podlegel depresiji.«
Počila je dlan v dlan, in da mislijo resno, so govorile njihove oči.
Sedli so za mizo, se prijavili v bazo satelitskega arhiva, kamor so se pridnostne zgodbe otrok stekale leto za letom. Pred njihovimi očmi so zaživele. Ta je pomagal sošolcu pri učenju, drugi je rešil muco, ki jo je odvrgel brezvestnež, oni je obiskoval svojo obnemoglo babico ..., in tako od jutra do večera in še čez noč. Lenarili so celo leto in vse zgodbe so bile zanje nove.
»Nikoli ne bomo končali,« so s strahom ugotavljali, »le koliko pridnih otrok! Kako naj rešimo svojo nalogo in s tem upravičimo tisočletno zaupanje malih srčkov v dobre može?«
Iskalnik! Seveda, iskalnik! Kaj je največ, kar lahko daš? Največ daš, če daš vse! ‘Za drugega dal vse' je bilo rešilno geslo. Iz več milijonov videov se jih je izločila le peščica. Tiho so sedli za ekran in ocenjevali skupaj. Ko so se jim pred očmi zvrstile vse zgodbe, so se spogledali in v en glas rekli:
»Tretjo si zavrtimo še enkrat.«
Majhna deklica z očmi, modrimi kot morje, si je v izložbi ogledovala ogrlice. Modra ji je bila še posebej všeč. Vedela je, da za nakup nima dovolj denarja, vroče pa si je želela, da bi z njo nekoga razveselila. Pogumno je stopila v trgovino in povprašala o ceni. Prodajalec je videl njeno stisko in ji prijazno odgovoril. Deklica mu je povedala, da nima dovolj denarja, vendar bi jo srčno rada podarila sestri, ki nesebično skrbi zanjo ter za mlajše brate in sestre, odkar jim je vojna vzela starše. Prodajalec je vedel, kaj narediti. Iz dekličinih rok je vzel tistih nekaj vinarjev, ogrlico zavil v najlepši papir in ji jo izročil.
Čez nekaj dni ga je v prodajalni obiskalo otožno dekle. Njene oči so govorile, da je bila primorana iz otroštva stopiti naravnost v svet krutega boja za preživetje. Nazaj mu je prinesla ogrlico s pojasnilom, da njena mala sestrica zanjo zagotovo ni imela dovolj denarja. Dobri trgovec jo je prijel za roki, pogledal v oči in dejal:
»Vaša sestra je za ogrlico dala več, kot bi zmogel dati kdor koli drug, več kot bi lahko dal najbogatejši na tem svetu. Vaša sestrica je za ogrlico dala prav vse, kar premore. Dala je vse, da bi vas razveselila, s srčno željo, da se v sreči vsaj enkrat nasmehnete!«
Vsevedni in vsevidni Dobrodar si je ob vsem tem skrivaj brisal solze, ki so mu polzele po zgubanih licih. Tekle so mu od ganjenosti nad dobroto tega sveta, ki je zlo ne bo nikoli pokončalo, od sreče, da so njegovi trije dobri možje kljub rahlemu koraku vstran spet na pravi poti.
>>>>>>>>Zgodba Čisto prava kriza dobrodelnih mož je iz knjige Anke Rudolf Čez drn in strn<<<<<<<<<<<
*******
V svoji raznolikosti se zgodbe iz zbirke Čez drn in strn najprej dotikajo domišljije, ki jo vodi Dobro, nato pa obdobja odkrivanja živosrebrove rude, umetnosti izdelovanja čipk po vsej Evropi, razvoja idrijske kulinarike in življenja rudarske družine ter usodnih potresov in plazov, ki so prizadeli veliko članov vaških skupnosti. Prikaže tudi druge plati človeške nravi, kot so pohlep po dobičku, izkoriščanje nemočnih ljudi, prekupčevanje z lesom, krivolov, vojna ipd., hkrati pa poudari človeške ustvarjalne napore, da bi postavili lepo planinsko kočo, namestili prvo slovensko planinsko vpisno knjigo in položili temelje prihodnjemu Slovenskemu planinskemu društvu. Knjigo bogatijo ilustracije Idrijčana, akademskega slikarja Jurija Pfeiferja. |
