Obiskovanje gora je priljubljena slovenska prostočasna dejavnost. Organizirano planinstvo, ki zagovarja etični odnos do narave, ohranjanje planinskih vrednost in trajnostnega razvoja gorskih območij, ima skoraj 130 letno tradicijo. V vseh teh letih je bilo veliko prostovoljnega dela vloženega v gradnjo, vzdrževanje in opremljanje planinskih poti. Dobro označene in vzdrževane planinske poti so nujne za varnejši in brezskrbnejši obisk planinskega sveta, ki vsako leto premami večje število obiskovalcev. V Planinski zvezi Slovenije želimo s serijo intervjujev z različnimi sogovorniki izpostaviti pomen urejenih planinskih poti za varno obiskovanje gorskega in planinskega sveta ter njihov pomen za zeleni turizem, ki bo v prihodnje pogosta izbira še tako zahtevnih obiskovalcev Slovenije.

Prvi je na vprašanja odgovoril načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije Bogdan Seliger.

Če je markacija, je tudi planinska pot. Še vedno sem na pravi planinski poti.

Pot, ki omogoča zanesljivo orientacijo na terenu. To pomeni, da so markacije, dopolnilne oznake in usmerjevalne table postavljene pravilno. Zanesljivo vodijo po trasi planinske poti in ne puščajo dvoumja, tako da na križišču veš, kje si in katera planinska pot naprej je prava. Hodna površina je urejena tako, da omogoča dovolj zanesljivo hojo. Očiščena je le toliko, kot je treba za planinsko pot. Po potrebi so vgrajena dodatna varovala, klini, jeklenice in lesena varovala. Z njimi si planinec lahko pomaga, kjer je treba in množičen obisk ne povzroča dodatne škode v naravi.

V letu 2020 je bilo registriranih 820 markacistov in markacistk. En markacist skrbi približno za dobrih 12 kilometrov planinskih poti. Na leto pa vsi preko 30.000 ur prostovoljnega dela.

Pri nekaterih je največja težava, ker ocenjujejo, da so samozadostni ter ne prenesejo poročil o dejanskem stanju, pri drugih je problem, da urejajo planinske poti, a stroškov, ki jih pri tem imajo, pa nihče ne vidi. Marsikje vodstva društev vidijo poti zgolj kot dejstvo in seveda pri tem ne razmišljajo, da je treba poti urejati in zanje skrbeti. Seveda so tudi take težave, kjer se pozna vedno večji vpliv narave, kot tudi ta, da se poti kljub dobremu vzdrževanju zaradi bujne vegetacije stalno zaraščajo. Pojavi kot so erozija, žledolom, vetrolom, plazovi mnogokrat uničijo planinske poti.

Za nekatere domačine so marsikdaj moteče. Poti so se urejale še pred ustanavljanjem planinskih društev in mreža planinskih poti ima zelo velik pomen zaradi razpršitve obiska v naravi. Če grem na neznano področje je kljub predpripravi dejansko na terenu le markirana pot tista, ki ji zaupam. Posebej je pomembno, ker je obisk lahko kadarkoli, tako ne glede na vreme kot na del dneva, markacije izredno pomagajo pri prehodu čez področje. Še vedno se zgodi, da manjka kje kakšna ključna markacija in rezultat tega so nato iskalne akcije. Dobro urejena planinska pot poskrbi, da planinci in drugi pohodniki res hodijo le po njih in s tem zaščitijo preostalo naravo.