Tokrat se posvečamo velikim zverem v Sloveniji. Te živali so veličastne in javno mnenje je naklonjeno njihovi ohranitvi. V ozadju pa tiči še nekaj pomembnejšega, kdo bi rekel globoka država, mi pa bomo to poimenovali globoki gozd.

V gozdu je poleti hladno. Redki so kraji v Sloveniji, da popoldne po službi ne bi mogli v blagodejno gozdno senco. Gozdovi čistijo in zadržujejo vodo, jo bogatijo z mineralnimi snovmi in jo pretvarjajo v pitno. V gozd gremo lahko nabirat gobe, borovnice, maline. V gozd se gremo odpočit, poslušat ptice, objet drevo, meditirat. Gozd umiri duha in utiša stalnega načrtovalca v naši glavi, ki razglablja o tem, »kaj bi mi morali storiti« oziroma »kaj bomo storili v naslednji minuti«. Če v gozd pripeljemo majhnega otroka, sitnost kmalu izgine, saj malček lahko pleza po drevesih in raziskuje.

V tiste dele gozda, ki jih ljudje pogosto obiskujemo, zaide le del gozdnih živali. Tja pridejo iz globljih predelov, kjer se dogaja resnično gozdno življenje - tam se odvijajo bitke na življenje in smrt, tam se kopljejo brlogi in kotijo mladiči, ponoči se označujejo teritoriji. Ti deli morajo ostati osamljeni, da imajo gozdni prebivalci tam absoluten mir pred ljudmi in si sami krojijo svoje odnose. Tja se lahko vedno umaknejo in od tam spet pridejo; morda prav pred naše oči ali fotoaparat stopi srna, lisica ali jež.

Zavedanje, da v gozdni globočini živijo tudi volkovi, medvedi in risi, je fascinantno, gozdu dodaja novo vrednost - občutek je drugačen, če vemo, da so (lahko) tam. Ko varujemo velike zveri, varujemo njihovo življenjsko okolje, celoten gozdni ekosistem. Če v gozdu lahko živijo velike zveri, pomeni, da tam živijo tudi srnjad in jelenjad, manjše zveri, na primer kuna in lisica, manjši sesalci, ptice, kače, cel nabor različnih žuželk, močeradi in žabe, množica vrst v gozdnih tleh - vse prepletene v prehranski splet in druge zapletene odnose. To pomeni, da tam rastejo in propadajo vse mogoče vrste dreves, zeli, mahov in gob, ki ponujajo hrano, zatočišča in skrivališča. To pomeni, da tam ne potekajo intenzivne človekove dejavnosti.

Seveda so predvsem za živinorejce zveri lahko tudi moteče in to predvsem tam, kjer jih dolgo ni bilo, a so se ponovno pojavile. Konflikte se da preprečiti, prilagoditi človekovo dejavnost in bivanje. Če je naša usmeritev, da želimo ohraniti gozdove in velike zveri, jasna, moramo lokalnemu prebivalstvu nuditi polno podporo za tako sobivanje.

Čas je za korak naprej, nujnost ohranjanja biodiverzitete, predvsem v današnjem stanju planeta in njegovega podnebja, daleč presega prepire med živinorejci in naravovarstveniki.

Nekaterim se zdi, da je vse prednosti in dobrine gozda za človeško vrsto najbolje prikazati v ceni, v denarju. Torej, koliko gospodarske škode tvegamo zaradi večjega števila poplav, suš, večje vročine, če na gozd pozabimo. Vendar je to nevarno početje, ker se vsega ne da povedati v denarju - gozd je preprosto neprecenljiv.

Hvala vsem raziskovalcem, ki so napisali prispevke o naših velikih zvereh. Niso samo raziskovalci, ki odstirajo skrivnosti življenja teh veličastnih živali, so tudi iskalci kompromisov in možnosti za sobivanje teh živali v bližini človeka. Širijo zavest o pomenu ohranjanja neokrnjene narave, sodelujejo z lovci in lokalnimi prebivalci, veliko tudi z otroki, ter dokazujejo, da se da, z voljo se da.

»Zaščita narave je naša moralna odgovornost. Izguba narave poveča našo ranljivost za pandemije, pospešuje podnebne spremembe in ogroža našo prehransko varnost,« je ob Pobudi Ura Zemlje, ko svet vsako leto za eno uro ugasne luči na raznih znamenitostih, povedal generalni direktor Svetovnega sklada za okolje (WWF) Marco Lambertini.

Moja misel pa je sledeča - odločitve o ohranjanju naravnega okolja za nas in prihodnje rodove ter o poseganju vanj so daleč preveč pomembne, da bi o njih odločala politika. Pa naj gre za gozdove, reke ali močvirja. O tem mora odločati stroka, ki sledi najnovejšim dognanjem in ni odvisna od političnih interesov.

Velik del stroke je zaposlen v državnih zavodih in agencijah, kjer politika (lahko) neusmiljeno kadruje, postavlja smernice in izvaja pritiske, posredno pogojuje financiranje - skratka ne pusti delati strokovno. Ta vpliv je škodljiv prav za vse.