PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


sreda, 2. junij 2021, ob 0. uri

Peter Muck

Z vrvjo vlekel soseda na Šmarno goro. 90-letni Peter Muck, upokojeni strokovnjak za vodarstvo, je bil v mladih letih odličen alpinist. Hčerke Dese mu ni uspelo navdušiti za hribe, je pa šla po njegovih stopinjah vnukinja Zala.
Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtorica Tina Horvat).

DOL PRI LJUBLJANI • Peter Muck ne v alpinistični in ne v širši javnosti ni prav znano ime. Morda bi ga najlažje predstavili kot očeta pisateljice, humoristke in TV-voditeljice Dese Muck, v strokovnih krogih pa je, po poklicu gradbeni inženir, znan kot eden največjih strokovnjakov za vodarstvo v Sloveniji.

A vendar je bil 90-letni mož kot mladenič odličen alpinist. Resda se nikoli ni silil v prve vrste, na velike odmevne odprave ni hodil in tudi v zgodovinskih leksikonih ne boste našli njegovega imena. Velikokrat je plezal sam, in to v stenah, kjer sicer ni bilo srečati žive duše. A vsi, ki ga poznajo, vedo, da je bil pravi alpinist s srcem in dušo in da je opravil številne zelo dobre vzpone.

Med vojno sanjal o hribih
Peter Muck je alpinist prve povojne generacije. Tako kot za mnoge druge je bila tudi zanj in za njegov alpinizem usodna druga svetovna vojna. »Živeli smo v Trnovem, na Krakovskem nasipu. Okoli mesta je bila štiri leta bodeča žica in nikamor nismo smeli. Moj dedek je bil strasten planinec in fotograf, prav tako je bila teta zaljubljena v gore. Doma smo imeli vse polno planinske literature, od Planinskih vestnikov do knjige dr. Klementa Juga in Rudolfa Badjure. Vse to sem ves čas vojne prebiral in si želel iti ven, v hribe,« pripoveduje leta 1930 rojeni Ljubljančan, ki zdaj živi v Dolu pri Ljubljani.

Tako je že prvi dan po koncu vojne sedel na očetovo kolo in se odpeljal do Šmarne gore. Star je bil šele 15 let. Naslednjič je prepričal soseda v Trnovem, da sta šla skupaj, in to po težko prehodnem brezpotju, kot se za »prekaljenega« gornika spodobi. Ker je iz literature vedel, da za plezanje potrebujeta vrv, si jo je sposodil v domači hiši, kjer so imeli tudi pisarno okrajne postaje za sivorjavo dolenjsko govedo. »In potem sem sosedovega fanta sredi mrzle zime po snegu z volovsko vrvjo vlekel z vznožja skozi gozd in pečevje v ravni črti na Šmarno goro. To je bila moja prva prvenstvena smer,« se smeje Peter Muck, ko obuja spomine na alpinistične začetke.

5382613
V šestdesetih letih je vodil turiste na Triglav. FOTO: osebni arhiv

Jeseničani zviška na Ljubljančane
»Potem se je začelo,« nadaljuje. »Vsak prosti trenutek sem porabil, da sem šel lahko v hribe, večinoma kar sam. Na poteh sem začel srečevati ljubljanske alpiniste in ti so me povabili v Alpinistični odsek Ljubljana-Matica. Postali smo veliki prijatelji, bili smo kot družina. Kot kebri smo bili. Dobivali smo se na Turncu pod Grmado, med vikendi pa smo v glavnem hodili plezat v Kamniške Alpe. Z Jeseničani smo bili malo skregani in smo se ves čas zbadali, saj so oni zviška gledali na nas Ljubljančane. Joža Čop je bil v redu, drugi pa so nam šli precej v nos. Nekateri so pisali dnevnike vzponov in jih oddajali na društvu, da so se uvrstili na kakšno odpravo, jaz pa tega nisem počel. Plezal sem bolj zase,« se spominja mladih let, ki jih je zaznamoval alpinizem. Njegovi vrstniki so bili Marjan Keršič - Belač, France Zupan, Milan Hodalič in Dane Škrlj ter nekoliko mlajši plezalci, kot sta bila Igor Levstek in Mitja Kilar.

Bil je navdušen samohodec in soler, kot se v alpinizmu reče tistim, ki plezajo sami. Po poroki pa je plezal tudi z ženo. »Dokler je šlo, sem lazil po hribih. Rad sem raziskoval brezpotja in iskal neznane prehode, veliko sem hodil v Dolomite in po drugih evropskih gorovjih, rad sem plezal na evropske štiritisočake, kot so Matterhorn, Mont Blanc, Weisshorn, Breithorn in podobni. Ko sem bil starejši, sem plezal samo še po feratah in po lažjih smereh, v nekem obdobju pa sem bil navdušen nad Baško grapo in tam odkrival opuščene kmetije,« pripoveduje.

POKLJUKA_1963
V Šport hotelu na Pokljuki je ob vikendih večkrat igral na harmoniko v Ansamblu Andreja Blumauerja (tretji z leve).

Čeprav nikoli ni bil v Himalaji, pa je kar v domačih gorah večkrat doživel, da ga je ovohavala Matilda, še pove. Najbližje ji je bil čisto na začetku, dve leti po vojni, ko se je sam in v slabem vremenu še ne polnoleten odpravil na zahtevno grebensko prečenje Visoki Rokav-Škrlatica in komaj preživel snežni vihar. »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem kar rinil naprej, zdi se mi, da me je Škrlatica tako vabila k sebi kot so sirene Odiseja. Samo da so njega privezali na jambor, mene pa nihče ni mogel privezati, ker sem bil sam,« se pošali.

Igral v ansamblih
Poleg gora je bila ves čas njegova velika ljubezen glasba. Kot harmonikar in klaviaturist je sodeloval pri več ansamblih, na primer pri Beneških fantih, Dobrih znancih, Zadovoljnih Kranjcih in pri Ansamblu Rudija Bardorferja. A ker v resnici ni bil najbolj navdušen nad narodno-zabavno glasbo, je leta 1974 ustanovil svoj ansambel Mali ljubljanski combo. »Sem popolni samouk, harmonike me je naučila mama, ki je čudovito pela in igrala na citre,« pove.

Torsaule_okoli_1975
Rad je plezal sam in nikoli ni bil v prvih vrstah. FOTO: osebni arhiv

Edini kanček razočaranja, ki ga zaznamo med pogovorom, je, ko ga povprašamo, kako to, da njegova hči ni šla po njegovih stopinjah, kar se alpinizma tiče. »Saj smo z Deso poskušali, a ni in ni šlo. Enkrat smo jo celo prepričali, da je šla z nami na Brano, kjer se je zelo dobro izkazala, a to je bilo res izjemoma. Je pa zato vsaj njena najstarejša hči Zala, ki je sicer režiserka, postala alpinistka. Za diplomo sem ji kupil vrv in mislim, da je bila darila prav vesela. Zala je tudi ilustrirala mojo knjigo oziroma pravljico Deklica in bukev, ki naj bi izšla decembra. Za pisanje me je nagovorila prav Desa, ko je videla, da sem pisal humoristične tekste za Planinski vestnik, in me je prepričala, naj raje pišem pravljice, ki sem jih pripovedoval vnukinjam,« pripoveduje.

Vsakič en humoristični verz
Ob koncu alpinistične kariere, ko se je že bližal zrelim letom, je nad domom odkril hribček Ajdovščina in se podal nanj skoraj vsak dan. Pri tem je vsakič v vpisno knjigo napisal po en humoristični verz. Ljudje so bili tako navdušeni nad njimi, da so ga nekoč prepričali, da je imel v krajevnem kulturnem domu celo literarni večer. Pa se mogoče spomni katerega? »Ja, seveda se. To ni bila neka visoka poezija, ampak bolj za zabavo, na primer: Ko prideš na vrh, sezuj si obuvalo, da si prezračiš usmrajeno stopalo ...«

15 let je bil star, ko je začel plezati.
https://www.pzs.si/novice.php?pid=15012 24. 10. 2021