ponedeljek, 12. julij 2021, ob 12. uri
KOLUMNA PV| Dnevna soba na vrhu GrintovcaJe razmišljanje o drugačnem, novem, spremenjenem obiskovanju gora res nekaj, kar je vredno obravnave? Nekaj, čemur lahko rečemo pojav? Ali gre zgolj za pretirano občutljivost tistih, ki jih motijo novosti? Ali celo za preveliko občutljivost avtorja, ki morda opaža nekaj, kar bi bilo bolje pustiti neopaženo? Nova terenska opažanja me napeljujejo k sklepu, da gre za nekaj, česar nikakor ne smemo podcenjevati. Gre za nekaj, kar je prav, da opazimo in se o tem pogovarjamo.
O čem pravzaprav pišem? V videu na YouTube mladenič pripravi gigantski nahrbtnik, v katerem zgoraj brez pozira pred ogledalom. S tem nahrbtnikom se odpravi na vrh Grintovca, kjer namerava bivakirati. Na vrhu iz njega izvleče plinsko kartušo - ne majhne za lahki kuhalnik, ampak tisto srednje velikosti, ki jo običajno uporabljamo pri kampiranju. Nanjo namesti ustrezen kuhalnik. Na primerni vročini, v ponvi, peče zrezke spodobne velikosti, ki bi z nekaj priloge nasitili več ljudi. Zvečer, ob sončnem zahodu, odpre računalnik in si na Netflixu pogleda priljubljeno serijo.
Ta video je resničen in ni edini iz nepregledne množice podobnih posnetkov, ki nam govorijo, da se je izkušnja obiskovanja gora močno spremenila, čeprav v strukturi želi ostati takšna, kakršno smo poznali zadnjih nekaj sto let.
Načini obiskovanja gora so se pogosto spreminjali. Sodobne arheološke najdbe nam govorijo, da se je aktivno obiskovanje gora začelo davno. Vse bolj jasno je, da so ljudje od nekdaj obiskovali gore zaradi različnih razlogov. Odvisno od obdobja je šlo za lov, nabiralništvo, radovednost, izvajanje obredov, raziskovanje, rekreacijski lov, turizem, planinstvo, pašništvo, alpinizem, izletništvo. Darovanje srednje pomembni rimljanski boginji pomeni drugačen obisk gora kot rekreacija s štirikolesnikom ali gledanje serij na vrhu Grintovca. Še bolj drugačno je zasledovanje gamsov, ki bi jih ulovili za golo preživetje. Morda opazite glavne razlike, ki se nam zarisujejo? Te razlike so strukturne: preživetje - avantura - iluzija.
Preživetje pomeni nekaj, kar moram storiti, da bi preživel kot posameznik ali da bi preživela skupnost. Ujeti gams pomeni nekaj hrane za družino ali plemensko skupnost. Tudi pašništvo je pomenilo preživetje, nujno gospodarsko dejavnost. Nič ni imelo opraviti s turizmom in gostinstvom. Ljudje so šli v gore, ker so morali. Ne vemo, ali so ob tem doživljali enako navdušenje, vzhičenost, povezanost, kot jo doživlja sodobni obiskovalec gora.
Pozneje, pred le nekaj sto leti, so ljudje začeli obiskovati gore iz pustolovskih vzgibov. Scopoli, Hacquet, Stanič, Kugy so gore obiskovali z raziskovalnimi in pustolovskimi vzgibi. Vsekakor z drugačnimi kot njihovi vodniki, ki so to še vedno počeli zaradi preživetja ali plačila (kar je podobno). Iz teh pustolovsko-raziskovalnih vzgibov se je rodil alpinizem. Ko se je ta nekoliko udomačil, se je začelo množično planinstvo. V časih naših življenj in spominov neposrednih prednikov je ta vzgib prevladoval. Ljudje so obiskovali gore v iskanju posebnih doživetij in ne zaradi preživetja.
Avanturizem je povezan s preživetjem, toda ne z gospodarskim. Pri njem gre za preživetje le tedaj, ko gre za izpostavljenost nevarnostim. Alpinizem je odličen primer takšne strukture. Alpinist zapusti varnost ravnice in se namerno izpostavi nevarnostim gora, zato da bi preživel in o svojih doživetjih poročal bližnjim ali javnosti. Planinci različnih ambicij se izpostavijo manjšim ali celo neznatnim nevarnostim, a vseeno skušajo doživeti vsaj malo avanturizma. Morda doživetja niso tako močna kot pri alpinizmu, a gre za enako strukturo. Odpravim se v gore, da bi doživel nekaj posebnega, vsaj malo tveganja, kar premagam s sposobnostjo lastnega telesa in uma.
Izpostavljenost tveganju in iskanje doživetij sta nekaj neposrednega in želenega. Lovec in pastir se nista želela izpostavljati, a sta se morala. Alpinist in planinec se želita izpostaviti. Tveganje resnično in neposredno doživita in morda utrpita tudi neželene posledice. Avanturizem je prav to: tveganje v pravi meri.
V obiskovanju gora zaradi preživetja je neka neizprosna neposrednost. Če ujameš plen, imaš hrano. Če vodiš bogataše iz daljnih dežel ali domače plemiče, imaš denar, s katerim si kupiš hrano. Podobno je tudi v avanturizmu. Večja je avantura, več je neposrednosti. Mnogo alpinistov je povedalo, da so nekaj preprosto morali preplezati, sicer ne bi preživeli. Nekateri niso preživeli in niso mogli pripovedovati o doživetjih. Tudi preprost planinski izlet se lahko z nekaj smole ali napačnim ravnanjem spremeni v neposredno doživetje, polno tveganj, ali celo v kaj tragičnega. Ljudje doživijo nesrečo, ki jo preživijo ali ne.
Nova struktura obiskovanja gora briše to neposrednost, čeprav je ne more izbrisati, in v tem je protislovje. Nov način obiskovanja gora želi ta svet doživeti preko nečesa, posredno, brez pravega stika z njim. Vem, sliši se čudno, a je vseeno res. Zakaj sicer gledati Netflix na vrhu Grintovca? Mar ne greš tja, da ne bi gledal v ekran? Zakaj tam jesti goro zrezkov? Ni to večerja, ki bolj pritiče restavraciji, pikniku ali posebni priložnosti? Zakaj sploh bivakirati, če ti ni treba?
Pustolovec ali alpinist bivakirata, ker morata. Na bivak sta verjetno pripravljena, a zaradi strukture svojega početja to storita z minimalnimi sredstvi. To doživetje sprejmeta kot nekaj nujnega, a ne kot nekaj, česar bi se nujno veselila. Bivak je zanju izjemno sredstvo. Tudi ko ga načrtujeta, morda celo za zabavo, ga sprejmeta kot nekaj neposrednega. Sprejmeta mraz, izpostavljenost, trdo ležišče, pičlo in slabo hrano. Okolico doživljata neposredno. Pred njo se malo zaščitita, a ji ne moreta ubežati. Postaneta njen del.
Opisano neposrednost je verjetno začela spreminjati pripoved. Nekdo je šel v gore in o tem pripovedoval ali pisal. Z nekaj domišljije se je bralcem ali poslušalcem zdelo, kot bi njegovo avanturo doživeli tudi sami. Film in televizija sta nam omogočila, da lahko vidimo, kako je biti tam. Ker vsi ne moramo na najvišje vrhove, si jih lahko vsaj ogledujemo in si predstavljamo, kako je tam. V planinskem muzeju nam s pomočjo naprav pomagajo doživeti občutek obiska nekaterih slovenskih najvišjih gora. Nadeneš si posebna očala in vidiš točno to, kar je videl nekdo, ki se je povzpel na Triglav. S svojimi očmi vidiš iste razglede. Dokaj neposredno.
Nekoč bi lahko sklepali, da bo razvoj tehnologije zmanjšal potrebo po obiskovanju gora. Če namreč lahko v zavetju muzeja ali dnevne sobe doživiš neposreden obisk Grintovca, zakaj bi sploh hodil tja? In prav tu se nam izriše nova struktura obiska gora: zato, da bi se počutil kot v dnevni sobi. V gore greš, da bi zgrešil njihovo neposrednost. Opremiš se z raznoraznimi pripomočki, da ti gore ne bi povzročile neudobja, da te ne bi prestrašile, da ti ne bi zlezle pod kožo, da te ne bi spremenile.
Marsikateri sodobni obiskovalec gora jih ne obišče zato, ker bi iskal neposredno doživetje, temveč zato, ker v njih išče nekaj, kar bi gledal od daleč. Išče doživetje, podobno tistemu, ki ga je deležen obiskovalec planinskega muzeja, ko se potopi v virtualnost. Le da ima prava resničnost boljšo resolucijo, izjemen zvok ter omogoča dotik, vonjave in občutenje temperature. Sodobna oprema taka občutenja olajša in jih naredi udobna.
Gre za igrani avanturizem. Za doživetje »ala Bear Grylls«. TV-zvezdnik jé črve, plava v premrzli vodi, pleza po položnih pečinah in se zavija v ovčja trupla, čeprav mu tega ni treba. Ob njem ves čas stoji številna TV-ekipa, ki mu vsak trenutek lahko ponudi užitno hrano, sveža oblačila in ga odpelje v hotel. Ni to podobno bivakiranju z zrezki, Netflixom in spalnim udobjem?
Ali tistim, ki doživetij v resnici ne doživijo, vendar bi se radi prikazali kot veliki pustolovci? Saj veste, pozimi greste na Vrtačo in o tem napišite dolg spis, ga obogatite z 78 fotografijami in objavite na Facebooku. Ne, ker bi bila to neka posebna avantura, ampak ker bi radi, da FB-frendi to vidijo kot veliko avanturo.
Pomembno je, da ločimo eno strukturo od druge. Zavedati se moramo, kaj je prava avantura, kaj je resničen planinski izlet in kaj alpinistični vzpon. Vse to moramo ločiti od obrednega izleta, ki se dokonča z bistvenim, z objavo na družbenih omrežjih.
Ob tem ne morem, da se ne bi spomnil indonezijskih Dayakov, znamenitih lovcev na glave. Njihov lov na ljudi je buril domišljijo zahodnjakov, dokler antropologi niso ugotovili, da gre za obredno početje, ki sicer zahteva človeško žrtev, a vseeno ni nekaj divjaškega in neukrotljivega. Ob tem so ugotovili tudi to, da na lovu doživljajo velike pustolovščine, o katerih pripovedujejo. Toda te pustolovščine niso nikoli nič novega. Pripovedi in doživetja so predpisani z mitologijo. Lovci lahko doživijo natanko to, kar so doživeli njihovi predniki. Še več, že pred lovom vedo, kaj bodo doživeli. In po lovu pripovedujejo točno to, kar je bilo prepisano in pričakovano. Občutki avanture in junaštva so nujni, zahtevani in odlično sprejeti.
Stanič ali Hillary nista vedela, kaj ju čaka. Pisala sta nove zgodbe. Izumljala sta mit. Enako velja za prve obiskovalce Triglava ali Grossglocknerja. Za nove obiskovalce gora točno vemo, kaj jih čaka. Vemo, kaj gredo doživet in vemo, kaj in kako bodo o tem poročali. Zakaj ob tem ne bi čim manj tvegali in zakaj takšna avantura ne bi bila čim bolj udobna?
Pomembno je, da ločimo eno strukturo od druge. Zavedati se moramo, kaj je prava avantura, kaj je re-sničen planinski izlet in kaj alpinistični vzpon. Vse to moramo ločiti od obrednega izleta, ki se dokonča z bistvenim, z objavo na družbenih omrežjih. Meje so zabrisane, ker tudi planinci in alpinisti neutrudno objavljajo na spletu in tudi v njihovem početju najdemo podobno mitološko in obredno strukturo. Merilo naj bo dvojno: štejeta naj neposrednost doživetja in iskanje nečesa novega. Obiskovanje gora naj bo le iluzija virtualnega sveta.
Kolumna je bila objavljena v junijski številki Planinskega vestnika in izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. |
|
