V sredici Andrej Mašera piše o gorah nad dolino Alta Badia, Roman Tratar pa je dodal štiri opise nad dolino Triglavskih jezer. Ravnik in Jesenovec s to številko končujeta dolgo sago nadaljevank o zgodovini plezanja in o odpravi na Aconcaquo.

Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček, varstvo narave, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, GRS, v spomin. In kot pravi naš urednik-jubilant: Mi gremo na zaslužen dopust. Glede na pestro sezono, smo kar zasičeni in potrebujemo odklop, odmor. Beremo se spet septembra.

P.S. In ko se boste potepali in doživeli kakšno čudovito dogodivščino ali zanimivost, ne pozabite, da je še vedno aktualen naš natečaj za najboljšo kratko (koronsko) zgodbo. Rok za oddajo je 31. avgust.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v naši spletni trgovini, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

 Uvodnik, kazalo

Lanskega februarja je Planinski vestnik praznoval 125 let od izida prve številke. Častitljivi jubilej sem zapisal v uvodniku. Revija ima svojo zgodovino, daljše ni, na kar smo lahko upravičeno ponosni vsi, od izdajatelja, našega uredništva in konec koncev do same države. Vendar revijo delamo ljudje. In tudi ljudje imamo svoje jubileje. Čeprav se nerad postavljam v ospredje, se kot odgovorni urednik po svoji funkciji moram, kajti s tem pravzaprav promoviram revijo. Na svoje jubileje sem do zdaj opozoril v štirih uvodnikih: po enem letu, po petih, desetih in po petnajstih letih urednikovanja. Zdaj smo pri dvajsetici.

Te dni sem vse štiri uvodnike prebral še enkrat. Vsi so si nekako podobni - pišem o težavah, dilemah, načrtih ... O tem, da si nisem predstavljal, koliko dela bo. Vsak mesec, z izjemo avgusta, ko ne izidemo. Pa vendar srčno delamo vsi člani uredništva mesec za mesecem in se ob tem, ne boste verjeli, še zabavamo. A ni to najlepše? Vsi se trudimo, bolj ali manj uspešno, ob tem pa se imamo tudi lepo.

V mojih dvajsetih letih se je zvrstilo 229 revij. To je na tisoče strani člankov, novic, fotografij. Koliko branja, koliko prehojenih poti, vzponov, sestopov, preplezanih sten, odprav ... V vseh teh revijah je bila le približno tretjina uvodnikov moja, to pa zato, ker menim, da če nimaš česa pametnega povedati, raje molči in daj priložnost drugim.

Če vsak mesec intenzivno delaš, pišeš in urejaš članke, si dopisuješ po elektronski pošti, kontaktiraš s kolegi, skratka pripravljaš revijo, se težko ustaviš in se ozreš nazaj. Pa bi se moral. Taki jubileji so lepa priložnost za to. Tokrat ne bom pisal o problemih, dilemah, načrtih. Gotovo veste, da jih imamo, vse po vrsti. Ne bodo nam ušli. Vendar imam ob pogledu nazaj ta hip v sebi eno misel, ki nam je skupna in smo ji v uredniškem odboru zavezani vsi, in to je - spoštovanje do bralca. Vsi si želimo, da bi bila revija čim boljša, da bi odpirala zanimive teme, prinašala pestre in aktualne članke, pogovore, fotografije ... Da boste vi dobili najboljše oziroma da bi se mi temu približali.

Naj bo tokrat moj interni jubilej malce drugačen - so rekli člani uredništva in me morali kar dolgo prepričevati, naj na začetku poletne številke objavimo pogovor z mano. Sprva se mi je to zdelo res čudno, česa takega ne poznam, razen primera italijanske novinarke in pisateljice Oriane Fallaci, ki je napisala knjigo, v kateri je sama sebe spraševala in si tudi odgovarjala, in sem jo bral pred mnogimi leti. No, pa naj bo, če ste prepričani, da je to res v redu, in sem končno popustil. Še sam sem si lahko izbral spraševalca, ki je s svojimi odličnimi vprašanji iz mene izvabil tisto, česar sam skoraj gotovo nikoli ne bi povedal. Morda komu tudi kaj ne bo všeč, a tako pač mislim.
Kot rečeno, z največjim spoštovanjem do vas smo se tudi tokrat potrudili vsi člani uredništva in pripravili dvojno poletno številko. Uživajte na dopustu, mi pa se beremo spet septembra. Srečno!