četrtek, 15. december 2005, ob 0. uri
MAKALU - 30 let pozneje|
| Film je kombinacija Ridlovih posnetkov z odprave Makalu 1975 in Božićevih s spominske odprave Ama Dablam 2005. Prireditev je povezoval Ivan Lotrič. Namen filma je obrazložila programska direktorica TVS Mojca Menart, člane obeh odprav je predstavil vodja odprave Ama Dablam in scenarist filma Viki Grošelj, občinstvo pa je v imenu PZS nagovoril njen podpredsednik in načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva UO PZS, Tone Škarja.
MAKALU - 30 let pozneje
Kadar se nek narod s koreninami obdrži na svoji zemlji, čeprav okleščen od ostrih vetrov z zahoda in severa, in ko začne verjeti v svoj obstoj, mora poskrbeti, da ga vidijo tudi drugi. Najprej smo se Slovenci dokazali v domačih gorah in v Alpah, nakar smo se morali pomeriti še v areni svetovnega alpinizma – v Himalaji. Ko smo dobili to priložnost, so bili najvišji vrhovi že vsi doseženi. Zato se je že prva naša odprava na Trisul lotila gore po novih smereh. Po kratkem zastoju v začetku 60-tih let je Planinski zvezi Slovenije uspelo v skupno delovanje združiti tri stvari. Ustanovila je posebno komisijo za odprave in njeno vodenje zaupala požrtvovalnemu Pavletu Šeguli. Ta je uspela predstaviti odličnim mladim alpinistom Himalajo kot možnost njihove samouresničitve in vodstvo nekaj naslednjih odprav predala velikemu vizionarju Alešu Kunaverju. Že njegova druga odprava – sicer pa četrta slovenska, oziroma jugoslovanska – se je po odločitvi moštva na njegovo preprosto vprašanje: »Ponoviti Makalu po normalni smeri, ponoviti francoski jugozahodni raz ali poskusiti še nepreplezano južno steno?«, lotila južne stene. Takrat – leta 1972 – sicer niso dosegli vrha, zato pa je to uspelo njegovi drugi odpravi – obogateni z novimi alpinisti in novimi izkušnjami – jeseni 1975. Južna stena Makaluja je bila šele četrta preplezana stena kakega osemtisočaka – po južni steni Anapurne, jugozahodnem razu Makaluja in skoraj hkrati preplezani jugozahodni steni Everesta. S tem vzponom smo Slovenci stopili v svetovni himalajski vrh in se na njem obdržali vsaj četrt stoletja, večinoma sledeč takrat postavljenemu vodilu: »Preplezati vse najvišje gore sveta – po možnosti po novih smereh«. Tako se je uspešna pot s prve res visoke stopnice nadaljevala na Gašerbrum, Everest, Lotse, Daulagiri, Kangčendzengo, Čo Oju, Šišo Pangmo in druge osemtisočake z vzponi, smučarskimi spusti in tudi tragedijami pri doseganju in preseganju skrajnih meja. Že sam Makalu je pod videzom skupnega dela in uspeha poln osebnih dram. Na primer: Marjan Manfreda–Marjon, ko brez kisika pleza za Šraufom in vseeno doseže 8463 m visoki vrh pete najvišje gore sveta. Ali Janez Dovžan, ki gre z zadnjega tabora naproti Zoranu Bešlinu, ki je omagal tik pred vrhom, in ga dobesedno iz objema smrti pripelje nazaj v življenje. Ker se zaradi jezika poročanje o naših himalajskih odpravah tujini omejuje na članke, saj imamo knjige – čeprav številne – skoraj izključno v slovenščini, so fotografije in še bolj film tisti posrednik, ki ga razume ves svet. To je leta 1975 sijajno opravil – kot že leto dni prej na Kangbačenu – snemalec slovenske televizije Rado Riedl.
Trideset let pozneje je v spomin na odpravo Makalu 75 odšla v Himalajo odprava Ama Dablam 2005. Namenjena je bila predvsem veteranom s prve odprave, zato je bila gora nižja (6856 m), smer varnejša, a vseeno tehnično zahtevna, baza udobnejša. Za simbolično zvezo z mlajšo generacijo je odprava povabila s seboj dva sedanja vrhunska alpinista. Odpravo na Makalu je vodil Aleš Kunaver, odpravo na Ama Dablam pa pred tridesitimi leti »benjamin« odprave Makalu, Viki Grošelj. Takrat je bil zdravnik Damijan Meško, zdaj Igor Tekavčič. Takrat je dogajanje na gori snemal Rado Riedl, zdaj Stipe Božić. Takrat so dosegli vrh Stane Belak–Šrauf in Marjan Manfreda–Marjon, Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj in Ivan Kotnik ter Janez Dovžan, zdaj – na Ama Dablamu – pa spet Marjan Manfreda–Marjon, Viki Grošelj in Stipe Božić, Janko Ažman in Janez Dovžan ter Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič. Štiri imena so ista, dva od Makaluja 75 sta pokojna, eden pa se te druge odprave ni udeležil, a bi gotovo tudi prišel na vrh.
Tako se zgodbi, čeprav je med njima trideset let, dopolnjujeta, spajata, tako se tudi filma zlivata v skupno zgodbo in hkrati primerjavo med nekoč in zdaj, tako je tudi medgeneracijska vez, nakazana pri drugi odpravi, poklon starejši generaciji in morda spodbuda mlajši. Takratni pogum in zanos sta se tudi po treh desetletjih izrazila z voljo in sposobnostjo, vrednima vsega spoštovanja.
Tone Škarja
Foto: Arhiv PZS (ob 110-letnici PV) |
|
