Najprej povej kaj na splošno o sebi: šolanje, družina, izguba vida ...
Rodila sem se z močno okvaro vida, kar je mama opazila že pri treh tednih. V otroštvu se je moj vid izboljševal, imam namreč retinalno distrofijo mrežnice in nistagmus - razmeroma hitro premikanje oči v vse smeri. Pri tej bolezni se v času pubertete vid spreminja, na dolgi rok pa se poslabšuje. V družini smo trije otroci, vendar imam, hvala bogu, samo jaz težave z vidom, a kljub temu sem se bolj ali manj enakovredno vključevala v vaški in šolski živžav. Tako sem prvih pet let osnovne šole opravljala doma, v bližini Šmarja pri Jelšah, z manjšimi prilagoditvami, kar se tiče dodatne osvetlitve mize. Na tablo nisem videla, zato so mi pomagali sošolci, ki so mi naglas narekovali, tako da je imel ves razred nekaj od tega, saj so bolj ali manj vsi pisali po nareku. Tudi učitelji so bili vedno pripravljeni pomagati, če je bilo potrebno. Ko naj bi se v šesti razred iz podružnične preselila na večjo šolo v Šmarje pri Jelšah, sem se odločila, da bom osnovno šolo zaključila v takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. V srednjo šolo sem šla v Center slepih in slabovidnih v Škofjo Loko in tam uspešno zaključila program ekonomsko-komercialni tehnik. Študirala sem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, in sicer sem zaključila Visoko poslovno šolo. Že v srednji šoli se mi je začel vid slabšati, na faksu pa še bolj. Zdaj imam minimalen ostanek vida. V otroštvu sem imela tudi 10 % ostanka vida, zdaj pa ga nimam niti 1 %. Vidim samo sence. Vidim, da nekaj metrov pred mano nekaj je, ne vem pa, kaj je. To je odvisno tudi od svetlobe, predvsem pa od kontrasta, ki je zame najpomembnejši. Žive barve mi ne pomenijo nič - samo kontrast med svetlim in temnim. Tudi svetloba mora biti ravno prava, pa tudi vidno polje imam zoženo. Zato ljudem težko razložim, kaj vidim in česa ne. Pri gibanju si pomagam z belo palico, ki je moja zvesta spremljevalka vsak dan. Lažje in predvsem bolj sproščeno pa je, če me kdo spremlja.

Kdaj si se začela ukvarjati s športom? S katerimi športi si se ukvarjala, preden si začela plezati?
Kljub slabovidnosti sem bila živahen otrok. Rada sem plezala, se lovila, skrivala, skakala ... Ko sem se prišla šolat v Ljubljano, se je začelo bolj sistematično, usmerjeno delo na športnem področju. Imeli smo zelo dobrega učitelja telovadbe, Tonija Martona, ki nas je znal navdušiti nad športom. Takrat sem se začela bolj resno ukvarjati z atletiko in nastopati na državnih prvenstvih slepih. Igrala sem tudi golbal, to je igra z zvenečo žogo. Nekaj časa sem bila članica osnovnošolske golbalske ekipe (v njej sva bili samo dve punci), ki je tekmovala proti ekipam medobčinskih društev slepih in slabovidnih. V prvem letniku srednje šole pa se je pokazala premoč fantov, saj jim v fizičnem smislu nisem več mogla slediti. Ženske ekipe žal ni bilo, ker ni bilo interesa. Učitelj Toni je pogosto rekel: »Joj, če bi jaz imel še dve Jani. Če bi bile vsaj tri, bi namreč lahko tekmovale tudi na mednarodnih tekmovanjih.« Tako sem golbal prenehala igrati, začela pa sem se ukvarjati s showdownom (namiznim tenisom za slepe), vendar ne zelo intenzivno, saj sem se posvečala predvsem šoli in kasneje študiju. Po končani fakulteti, ko sem se vrnila domov, pa mi je nekaj manjkalo. V sebi sem čutila velik nemir. Morala sem najti neko aktivnost, ker sem tekmovalni tip človeka. Velik užitek mi je trenirati in se potrditi na tekmi. Športniki imamo to tekmovalnost v sebi, rekreativci pa ne nujno. In tako sem se spet začela intenzivno ukvarjati z atletiko. Na društvu slepih so mi rekli, da nimajo denarja, da bi me lahko podprli, zato sem se obrnila na Zvezo za šport invalidov Slovenije (ZŠIS). Svetovali so mi, naj se povežem z atletskim klubom Kladivar iz Celja. Tam naj bi trenirala skupaj s polnočutnimi atleti. Že na prvem treningu sem ugotovila, da s svojim pešajočim vidom ne bom zmogla. Tudi trener ni pokazal interesa, da bi se ukvarjal z mano. Nato so mi na ZŠIS svetovali, naj se obrnem na slovensko paraatletsko reprezentanco. Takrat, bilo je v začetku leta 2006, sem začela redno trenirati s paraatletsko reprezentanco in se kmalu udeleževati tekem. Leta 2006 sem se že udeležila svetovnega prvenstva na Nizozemskem. Na njem so sodelovali tekmovalci vseh vrst invalidnosti (razen gluhih in oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki imajo lastna tekmovanja), slepi in slabovidni pa smo, prav tako kot v drugih športih, tekmovali v treh kategorijah: b1 (popolnoma slepi), b2 (močno slabovidni) in b3 (slabovidni). Takrat sem tekmovala še v kategoriji b2. V skoku v daljavo sem se uvrstila v finale in zasedla končno 6. mesto, v suvanju krogle pa sem ostala tik za finalom (9. mesto).

 
Na sliki moški stoji ob odrivnem mestu za skok v daljino, ženska je v zraku, vir Štajerski val

Leta 2007 sem se začela ukvarjati tudi s showdownom. Na ZŠIS so mi postavili pogoj, naj se odločim za en šport, češ da v dveh panogah ne morem tekmovati. To me je precej prizadelo, saj sem bila prepričana, da se lahko showdown in atletika dopolnjujeta. Moč in vzdržljivost, ki ju pridobim pri atletiki, mi namreč lahko koristita pri showdownu. Na vprašanje, zakaj ne morem sodelovati v obeh reprezentancah, sem dobila odgovor, da je to nenapisano športno pravilo. Poleg tega sem imela normo za Peking, a so se na ZŠIS zaradi premalo ženskih kvot odločili za drugo atletinjo. To me je zelo potrlo. Bila sem v hudi dilemi. Atletika je namreč moja prva ljubezen. A na koncu sem se odločila za showdown, ker sem presodila, da imam večje možnosti za medaljo kot v atletiki. Na prvi mednarodni tekmi - evropskem prvenstvu 2008 na Finskem - sem zasedla 3. mesto, leto kasneje pa je sledil moj največji uspeh. Postala sem svetovna prvakinja posamično ter svetovna prvakinja v ekipni konkurenci. Leta 2010 sem se veselila 2. mesta na evropskem prvenstvu, leta 2013 pa sem dodala še naslov podprvakinje na svetovnem prvenstvu v domačem Kamniku. Tako sem zaključila svoje uspešne nastope v showdownu. Da so bili to veliki dosežki, so potrdili naslovi športnik invalid leta v letih 2009, 2010 in 2013. Leta 2012 se mi je rodila hčerka Brina.
Po dveletni pavzi sem se vrnila k atletiki. Leta 2015 sem nastopila na svetovnem prvenstvu v Katarju, in sicer v skoku v daljavo. To je bilo hkrati pripravljalno leto za paralimpijske igre v Riu, a norme žal nisem dosegla. Pred edino tekmo v letu 2016, na kateri bi jo lahko dosegla, sem prebolela močno pljučnico; poleg tega me je dan pred tekmo v odskočno nogo pičila čebela in tako mi je do norme zmanjkalo 9 centimetrov. Zatem sem atletiko dokončno opustila. Prišle so težje življenjske preizkušnje, ki so terjale veliko časa in energije.

Kako je prišlo do tega, da si se navdušila nad plezanjem?
To se je zgodilo lani, ko smo bili v okviru odbora inPlaninec pri Planinske zveze Slovenije (PZS), v okviru projekta Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti, na pohodu na planino Razor. Jurček Nowakk je tam omenil, da se oblikuje parareprezentanca v plezanju. Njen trener je bil uspešen slovenski plezalec Jurij Ravnik. Takoj sem rekla, da bi rada poskusila plezati. Pred tem sem nekajkrat plezala na kakšnem taboru, a le kakih pet metrov visoko. Na prvi trening sem šla avgusta, septembra pa še na enega. Takrat so imeli paraplezalci svetovno prvenstvo v Rusiji, po katerem je selektorja Ravnika zamenjal paraplezalec Gregor Selak. On je trener in selektor, na prihodnjem prvenstvu (2023) pa bo najverjetneje tudi tekmoval. Vse skupaj bo verjetno kar velik izziv, trener pa pravi, naj se ukvarjamo le s plezanjem, druge stvari urejajo drugi. Reči moram, da zares uživam. Paraplezanje je pri nas šele bolj na začetku poti.

Kakšne so bile začetne ovire? Si imela kakšne pomisleke? Te je kdo spodbujal in podpiral ali morda odvračal od plezanja?
Na prvi trening sem šla iz radovednosti, s cmokom v grlu, saj nisem poznala niti trenerja niti plezalcev, pa tudi predznanja v plezanju nisem imela. Januarja pa me je novi selektor povabil v reprezentanco, ker sem se dokončno odločila, da to preprosto hočem početi. Pomisleke sem imela in jih imam še vedno. Ne vem še, kako bom s športom usklajevala Brinine šolske, plesne in druge obveznosti. Težava je tudi v tem, da sem zaradi invalidnosti vezana na javni prevoz, ki vzame kar veliko časa, treningi namreč zaenkrat potekajo dvakrat na teden, enkrat v Celju, enkrat v Ljubljani. Zame je to velik logistični zalogaj. Glede podpore pa moram reči, da se je veliko ljudi, ki so mi blizu, prijateljev, razveselilo novice o mojem novem izzivu, tako da bi se rada zahvalila vsem, ki me vzpodbujajo, bodrijo in mi kakorkoli pomagajo (kot spremljevalci, pomočniki v dvorani ...), da se lahko udeležujem treningov in prihajajočih tekem. Zahvaljujem se tudi organizacijam (PZS, Zvezi ŠIS-SPK, plezalnemu centru Ljubljana in Celje), da nam omogočajo dobre pogoje za treninge.


Na sliki plezalka v steni, arhiv inPlaninec

Kakšna je oprema, ki jo uporabljate pri tem športu? Se oprema slepih plezalcev razlikuje od opreme videčih? Kakšen je tvoj način plezanja?
Pri športnem plezanju oprema slepih plezalcev ni nič drugačna kot pri drugih. Razlika je le v tem, da sva s trenerjem povezana po telefonu. Trener me pokliče, vzpostaviva zvezo in nato me s pomočjo slušalk usmerja v steni. Pri drugih plezalcih je tako, da se pred tekmo tekmovalec postavi pred steno in si ogleda smer. To pomeni, da si že pred tekmo v glavi naredi načrt, kako bo smer odplezal. Pri meni tega ni, smeri si ne morem ogledati, mi jo pa trener opiše. Če smer vidiš, je to nekaj drugega, kot če ti jo nekdo z besedami opiše. Fotospomin je namreč pri ljudeh mnogo boljši kot besedni spomin. Trenutno s trenerjem še iščeva najoptimalnejši način usmerjanja. Ponavadi me usmerja po načelu ure: na primer levo roko na 1 - dolg gib; desno roko na 10 - kratek gib. S časom oziroma z izkušnjami bom lažje predvidela, kje naj bi bil oprimek (za roko) oziroma stop (za nogo). Smer je treba preplezati v 6 minutah oziroma moraš priti čim dlje. Prav zaradi te časovne omejenosti moram biti s trenerjem čim bolj usklajena. Med plezanjem sem zavarovana s plezalnim pasom, s katerim sem navezana na vrv. Spodaj me nekdo varuje. Ta poskrbi za to, da je vrv ves čas napeta, a ne preveč. Če je preveč napeta, ti on s tem pomaga, zato mora biti vrv rahlo sproščena, da plezaš sam, da te ne vlečejo gor. Pretežno napeta pa mora biti zato, da ob zdrsu ne padeš daleč v globino, da te zadrži. Včasih se zgodi, da trener ne vidi tako visoko v steno oziroma da s svojim telesom zakrijem oprimke. Zato se mora trener pogosto premikati levo in desno, da vidi oprimke in stope ter me tako ustrezno usmerja. Slepi plezalec v steni malo bolj trpi, ker ves čas išče oprimke in ne stopa povezano. Ko z eno roko iščem oprimek, je druga roka izredno obremenjena. V določenih položajih se namreč ne morem obdržati samo s pomočjo nog. Včasih se tudi trener zmoti: zamenja recimo levo in desno oziroma roko in nogo. Včasih si tudi jaz preprosto zamislim oziroma predstavljam, kje je oprimek, in čeprav mi trener reče, naj premaknem levo nogo, jaz premaknem desno. Čar plezanja je ravno v tem, da si zaposlen fizično in psihično. Plezanje torej krepi dušo in telo. Stoodstotno moram biti osredotočena na to, da poslušam trenerja in da ne mislim na nič drugega.

Kakšna so pravila pri tem športu? Ali je več panog, disciplin? V kateri nastopaš ti?
Pri plezanju invalidov obstaja samo ena disciplina, in sicer športno plezanje, pri polnočutnih je še balvansko plezanje. Invalidi torej plezamo v steni, višji od 8 metrov. Pri balvanskem plezanju so stene nižje, tekmovalec pa ni varovan. Plezamo lahko plato (po navpični steni) ali po previsu (stena štrli ven, tekmovalec pa visi proti tlom). Stene so visoke 17, 18 metrov. Na tekmi plezamo dve smeri v kvalifikacijah, pri čemer se upošteva, kdo je priplezal najdlje; če je do vrha priplezalo več tekmovalcev, zmaga tisti, ki je to storil hitreje. Nato sledi finale. Kot showdownistka sem spadala v kategorijo b1, kar pa za plezanje ne velja. Zato moram iti ponovno na ocenitev oziroma klasifikacijo, izvidi morajo biti mlajši od enega leta. Pri tem se pogosto dogajajo krivice, to je da je tekmovalec uvrščen v skupino, v katero ne spada. Lani na svetovnem prvenstvu v Moskvi so, na primer, našo odlično gluhoslepo plezalko Tanjo Glušič uvrstili v višjo skupino b3, zaradi česar je avtomatsko izpadla iz tekmovanja, ker je bilo premalo prijavljenih - združevali so namreč le skupini b1 in b2. Tekmovanje v skupini b3 je bilo zgolj master. To je bil za Tanjo velik šok.

Kako potekajo reprezentančni treningi?
Poleg mene in Tanje sta v reprezentanci še Manca Smrekar, letošnja parašportnica leta, ki ima dismelijo roke, zaradi česar nima štirih prstov, ima le palec, in Matej Arh, ki ima paraparezo, to je delno poškodbo hrbtenjače. To pomeni, da mu v spodnjem delu telesa mišice funkcionirajo le 30-odstotno. Treningi potekajo, dvakrat na teden, v ponedeljek v Celju in v soboto v Ljubljani. Zaenkrat od trenerja še nisem dobila natančnega plana treningov. Vmes delam suhe treninge, veliko hodim ter delam vaje za moč rok in vsega telesa. Krepiti moram predvsem moč rok med komolcem in zapestjem, pa tudi prste. Marsikaj sem prinesla že iz atletike, recimo moč v nogah. Plezanje pa ni samo moč, je tudi koordinacija, gibljivost, fleksibilnost in ravnotežje. Prihodnjo sezono bo moj trening zagotovo bolj strukturiran in natančneje določen. Trener je z mano zadovoljen in pravi, da hitro napredujem. Bolje je, da se v ta šport vpeljem počasi, da se mi ne zameri in da telesa fizično preveč ne preobremenim. Pri tem športu je zgornji del telesa, zlasti ramena, izredno obremenjen, pri atletiki pa sem bila osredotočena bolj na spodnji del telesa.


Na sliki ženska, ki pleza, arhiv inPlaninec

Ali že hodiš na tekmovanja?
Letos se šele uvajam, tipam teren. Pravzaprav sploh ne vem, kaj me čaka na tekmah. Prihodnje leto bo svetovno prvenstvo, projekt, za katerega ne vem, kako se ga bomo lotili. A zdaj se s tem še ne ukvarjam, saj se bližajo moje prve mednarodne tekme, ena konec junija, dve v začetku julija - od tega sta dve tekmi za svetovni pokal, ena pa je master. Zato bo zdaj treningov vedno več.

Kako je s poškodbami? Si že imela te težave? Kakšne poškodbe so pri plezanju najpogostejše?
Najpogostejša poškodba je, da si odrgneš povrhnjico kože. Stena je hrapava, in če s prstom ali roko potegneš po njej, hitro priteče kri. Pogosti so tudi udarci s kolenom in rokami v steno, sploh če plezaš čez previs. Posledica so modrice. Hujših poškodb pri meni še ni bilo. Je pa res, da plezam šele od januarja. Veliko imam bolečin v mišicah rok in ramenskega obroča, ker moje telo do zdaj takih gibov ni bilo vajeno. Pojavijo se tudi težave s hrbtom - slepi imamo že tako ali tako težave z ramenskim obročem, s pravilno držo, ker smo preveč zakrčeni. Veliko pozornosti posvetim ogrevanju pred treningom in razteznim vajam po njem, dostikrat pa tudi med treningom. Doma delam dodatne vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in rok.

Na sliki pred plezalno steno stojijo štiri ženske in dva moška - Slovenska paraplezalna reprezentanca (foto arhiv reprezentance)

Ali ukvarjanje s plezanjem pomeni veliko finančno breme? Je mogoče dobiti sponzorje?
Ker sem članica parareprezentance, imam pokrite stroške reprezentančnih treningov. Sponzor reprezentance je Plezalni center Ljubljana, zato lahko pridem tja plezat kadarkoli. Če želim dodaten trening v Celju, si ga moram plačati. A tudi v Celju se dogovarjamo, da bi stroške dodatnega treninga pokrili ZŠIS in PZS. Se je pa že nekajkrat zgodilo, da so mi šli pri Plezalnem centru Celje na roko in mi častili vstop.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Paraplezanje žal še ni paralimpijski šport, tako da je najvišje tekmovanje svetovno prvenstvo. Za paralimpijske igre kot svetovna prvenstva velja pravilo, da morajo biti v isti skupini (na primer b1) trije tekmovalci iz treh različnih držav. Če so v skupini prijavljeni manj kot štirje tekmovalci, se skupine načeloma združujejo. Tako se lahko zgodi, da tekmujem proti nekomu, ki npr. vidi oprimke. Pri združenih skupinah nismo v enakovrednem položaju in so rezultati temu primerni. Želje in cilje imam, a zaenkrat ne vem, kam spadam, kakšen je moj dejanski napredek, ker še nisem bila na nobenem tekmovanju. Na tekmah se zgodi marsikaj nepredvidenega. Zadnjič, na tekmi v Salt Lake Cityju, so bile pri Tanji tekmovalke združene v skupino b1 + b2, vendar niso nosile preveze čez oči, čeprav bi jo plezalke iz skupine b1 morale imeti. Tudi jaz sem že poskusila plezati s prevezo in ne čutim razlike. Preveza me ne moti, le malo bolj vroče mi je, a se med plezanjem nimam časa ukvarjati s tem. Moj vid mi pri plezanju tako ali tako ni v pomoč. Včasih se mi namreč zdi, da kaj vidim, pa v resnici sploh ne vidim prav. Raje se predam trenerjevemu usmerjanju. Med nama mora vladati popolno zaupanje. Želim si nadaljevati s plezanjem. Mislim, da slepa oseba za uspešno plezanje potrebuje zanesljivega, jasnega in tudi glasnega trenerja in/ali asistenta. Usklajen tandem je ključ do uspeha.

Rok Janežič