Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti (SPP) z odločnim korakom v kočo na Hleviški planini in Sivko. Dež ni bil prepreka za dva žiga bližje k polnemu Dnevniku Slovenske planinske poti. Vsak se je na svoj način zaščitil pred dežjem. V zrak so držali dežnike, odete so imeli pelerine in tudi kapuce in kape so jih branili pred dežjem.
Slepi in slabovidnim so pot v hribe omogočili spremljevalci/prostovoljci, ki so jih spremljali. Brez njih ne bi užili planinstva in ne bi osvojili vrhov.
Slepi in slabovdni planinci s spremljevalci, ki jih prostovoljno vodijo v hribe, so se v nedeljo 23. kotobra 2022 odpeljali proti Idriji. Marija je navhušena hibovka, udeležuje se pohodv z lokalnim društvom in pohodov v okviru odbora inPlaninec, delovne skupine Odločen korak: »V naših planinskih dnevnikih smo odtisnili žig Hleviške planine in Sivke. V rahlo deževnem vremenu, ki nas ni zmotil, smo se lotili poti. Zaradi spolskih tal smo še bolj previdno stopali čez kamenje in korenine. Tudi mostiček čez potok smo s pomočjo naših zvestih spremljevalcev vsi brez težav zmogli in prišli na prvi cilj tega dneva.
Na sliki skupina planincev hodi v koloni in bo prečkala most čez potok, arhiv inPlaninec
Po krajšem počitku v koči na Hleviški planini in malici - zavitek ali ocvirkovka smo se del poti z avtobusom odpeljali proti Sivki. Nato pa spet pot pod noge in na vrh po žig. Zaključek poti v koči Mrzl'k seveda ni minil brez naše himne in druženja s prijatelji. Ker sem navdušena nad pohodi v hribe, me zelo veseli, da so ljudje, ki nam pomagajo uresničiti naše sanje. Nam, ki ne moremo vrteti volana nam veliko pomeni, da nas nekdo pobere blizu doma. Hvala Marjeti in Jurčku ter ostalim našim spremljevalcem, da bomo skupaj prehodili še veliko skupnih poti, ki nam bodo zavedno ostale v lepem spominu.«
Video himna Slepih in slabovidnih planincev po Slovenski planinski poti, Odloočen korak v izvedbi Duo Simi
Ivana spremlja slepe in slabovidne že od njhovih začetnih vzponov, ko so se lotili SPP: »Moram rečt, da si še nikoli v življenju nisem tolikokrat odpirala in zapirala dežnika. To me sploh ni nič motilo, zato ker sem ga držala v eni roki, za komolec druge roke me je držal Rok in sem ga vodila. Po dolgem času sva hodila skupaj in sva si imela veliko stvari za povedat. Ker je bila pot nezahtevna sva lahko precej klepetala. Na mestih, kjer je bilo spolzko, zaradi dežja, pa sva bila izjemno previdna. Niti zdrsnilo nama ni. Prehodili smo čudovito pot.
Glede na vreme danes ni bilo nekih strašnih razgledov, gozd pa je bil čarobno jesenski, tako da razgledov nismo pogrešali. Imeli smo drug drugega, dan je bil prežet s pozitivnim živžavom, smehom in pesmijo.«
Na sliki na cesti stoji skupina inPlanincev, na njimi je travnik in v ozadju gozd, arhiv inPlaninec
