Invalidi predstavljajo najštevilčnejšo manjšino, saj po podatkih Združenih narodov na svetu živi več kot milijarda ljudi z različnimi oblikami invalidnosti, to je približno desetina svetovnega prebivalstva. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se število invalidov povečuje, kar je predvsem posledica staranja prebivalstva in pogostejšega pojavljanja kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, rakava obolenja in duševne motnje. V Evropi ima več kot 45 milijonov ljudi - vsak šesti Evropejec, star od 15 do 64 let - dolgotrajne težave ali status invalida. V Sloveniji živi približno 170 tisoč invalidov.
3. december je za mednarodni dan invalidov leta 1992 razglasila Organizacija združenih narodov. S tem so želeli poudariti pomen celovite obravnave problematike invalidnosti, izboljšanja statusa invalidov in zagotavljanja njihove vključenosti v družbo ter oblikovati podporo javnosti pri zavzemanju za dostojanstvo, pravice in blaginjo invalidov. Decembra 2006 je bila sprejeta Konvencija o pravicah invalidov, ki jo je podpisalo 153 držav, Slovenija jo je podpisala marca 2007, ratificirala pa leta 2008. Od takrat je zavezana k njenemu uresničevanju, da bi vsi invalidi enako kot drugi uživali vse človekove pravice in temeljne svoboščine.
Letošnji mednarodni dan invalidov poteka pod motom: Transformativne rešitve za vključujoč razvoj: vloga inovacij pri spodbujanju dostopnega in pravičnega sveta. Zajema tri sklope inovacij za vključujoč razvoj invalidnosti: pri zaposlovanju, pri zmanjševanju neenakosti in pri športu. Prav šport so pri OZN označili za primer dobre prakse, kot prostor, v katerem se srečujejo vsi omenjeni vidiki.
Na tem področju že od leta 2015 delujemo v odboru inPlaninec. Inkluzijski pohodi ne spodbujajo le h gibanju, temveč še bolj k medsebojnemu povezovanju, saj so gore naravno inkluzijsko okolje. Izkušnje z različnostmi omogočajo prilagajanje v odnosu, kar je temelj inkluzije.
"Na pohodih se srečujemo različni ljudje, tako invalidi kot polnočutni," pravi slepa Ana Oražem, ki se pohodov redno udeležuje. "Ugotovila pa sem, da potrebujem še teorijo s primeri dobre prakse, da bom lahko kvalitetneje sodelovala na pohodih, zato sem se prijavila na usposabljanje." Na strokovnih usposabljanjih, ki potekajo večkrat na leto in so v prvi vrsti namenjena novim prostovoljcem -spremljevalcem, novinci poleg predstavitve dobijo priložnost, da iz prve roke invalide vprašajo, kako se podajajo v hribe, kako jih doživljajo, česa se veselijo in kakšno vrsto pomoči potrebujejo in pričakujejo. "Tudi mi, invalidi, lahko prispevamo k temu, da so naši spremljevalci dobro opremljeni z veščinami, ki jih potrebujejo za spremljanje v gore in na pohodih nasploh. Kot sem pričakovala, sem na usposabljanju svoje znanje nadgradila in z novimi spremljevalci na pohodu podelila osebno izkušnjo."
"Pridobila sem veliko novih informacij glede drugih oblik invalidnosti in o ljudeh s posebnimi potrebami. Všeč mi je bilo tudi, ker so bila predavanja podana iz lastnih izkušenj in problemov, s katerimi se srečujejo v praksi," dodaja Irena Temlin.
Veliko udeležencev usposabljanj inPlaninec, ki je opora planinstvu za invalide/OPP, prihaja s področja vzgoje in izobraževanja. Tudi Barbara Rogina iz vrtca Ciciban Novo mesto, enota Labod, ki že vrsto let sodeluje v projektu Ciciban planinec. "Pri tem se vsako leto srečujem z otroki, ki jih stroka tlači v predal s kratico OPP: naglušni, slabovidni, gibalno ovirani, otroci z motnjami v razvoju... Pa vendarle so to povsem običajni otroci, polni otroške radoživosti in iskrenosti. Ti otroci s 'posebnimi potrebami' se na pohodih umirijo, sprostijo, opazijo markacijo, ki kuka iz listja, opazujejo deževnika, ki leze čez cesto, objemajo drevesa in poslušajo njihovo zgodbo, opazijo noge dinozavrov, ki jih odrasli imenujemo korenine ... Njihova posebna potreba je čas, ki ga odrasli prepogosto nimajo, objem, ko niso kos viharju čustev, ki vihra v njih, pa ga ne znajo ubesediti, toplina osebe, ki jih sprejema takšne, kot so. To skušam(o) otrokom dati v vrtcu in vsebina izobraževanja je obetala ravno to: kako gore, naravo približati ljudem, ki so najpogosteje postavljeni na stranski tir družbe, kako zmanjšati na videz nepremagljive ovire. Niso sadili rož in teoretizirali, ampak so z nami delili praktične izkušnje in primere dobre prakse. Med nami so bili srčni ljudje, ki so svoj 'primanjkljaj' preusmerili v humor in pomoč sočloveku. Pika na i je bil pohod, kjer vse slišano preizkusiš v praksi. Ko te objame tema in zaupaš glasu, ki ti govori, kje hodiš in kam moraš iti, kdaj se pred tabo pojavi ovira, ko si v vozičku, ki ga šest rok varno potiska v hrib ali spušča v dolino, da varno prispeš na cilj, občutiš takšno hvaležnost in toplino, da jo moraš deliti z drugimi. Z ljudmi, ki so skromni in veseli, da najdejo osebo, ki jim pomaga videti, slišati, premostiti oviro na njihovi poti."
Na spomladanskem usposabljanju na Boču se nam je pridružil Nejc Pogačar, oseba s Aspergerjevim sindromom, sicer pa strasten trail tekač. "Tam sem prvič imel priložnost pomagati pri vleki vozičkov. Tudi na naslednjem pohodu na goro Oljko sem bil še vedno zelenec, nisem vedel, da bi voziček, za katerega sem poprijel, moral imeti vrvi za vleko. Na inkluzivnem pohodu na Kal pa sem že vedel, da je treba za vozičke vedno imeti vrv. Tudi na pohodu na Gospodično je bilo v družbi inplanincev zabavno, poučno, sploh pa sproščeno. Z veseljem bom tudi drugo leto na tak način ohranjal (tekaško) kondicijo. Me pa čaka še ena dolžnost: naučiti se moram himno Odločen korak, da jo bom lahko pel tudi ob poti."
Zvezdana Bercko
|
