PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


sobota, 17. februar 2024, ob 8. uri

Planinski vestnik razpet med Belo goro in belo Islandijo

Februarska številka Planinskega vestnika se spominja skupne slovenske-poljske alpinistične odprave iz leta 1978 na Tirič Mir, ki je s 7708 metri najvišji vrh pogorja Hindukuš in hkrati najvišji vrh izven Himalaje in Karakoruma, po višini pa triintrideseti na svetu.
Pogovarjali smo se z Mirom Šušteršičem (roj. 1957), vrhunskim alpinistom nekdanje generacije, ki pravi, da je bil Lotse njegovo najtežje doživetje. Drugi pogovor pa je z Mirovim bratom Janezom Šušteršičem (roj. 1953), prav tako alpinistom in Mirovim dolgoletnim soplezalcem, in pravi, da pleza zaradi svojega užitka, ne dosežkov. Tretji intervju je z Ivano Leskovar iz PD Slovenska Bistrica, prejemnico spominske plakete PZS, vodnico PZS in prostovoljko v odboru InPlaninec.

Pišemo o gorskih velikanih - Mont Blancu, o naših zelo zahtevnih poteh, objavljamo potopis o Irski in tamkajšnji gorski reševalni službi, zapis iz zgodovine naravnih parkov ter o prejemnikih priznanj na alpinistično-plezalnem večeru, ki so jih dobili najuspešnejši alpinisti, športni in ledni plezalci ter turni smučarji za dosežke v letu 2023 in prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Tu so še zanimivi spomini, članek o špici Babjega zoba, humoreska o nenavadni službeni poti, mnenje o hoji in zgodba s Kokrskega sedla.

V rubriki Z nami na pot pa vas vabimo na čudovito Islandijo, na otok čudežev. Delimo zaris poti in opise na Blahnúkúr, 945 m, Jökulsárlón in na Diamantno plažo, tu pa so še izjemni slapova Dettifoss in Sellfoss, 400 m, ter pečine Látrabjarg, 450 m.

Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček (o nepozabni izkušnji pozabljenih očal), vzgoja (o vzpenjanju s smučmi in kožami), kolumna, planinska organizacija, strip (o vremenu) in v spomin.

Naročniki Planinski vestnik že najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spl#mce_temp_url#etni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.

Uredništvo vam želi prijetno branje!

PDF Uvodnik, kazalo


 


TEMA MESECA
Spomini na Tirič Mir

INTERVJU
Miro Šušteršič - Čeha

INTERVJU
Janez Šušteršič

GORSKI VELIKANI
Uspeh ni dokončen, neuspeh ni usoden

POTOPIS
Kjer so jezera kot pivo

ZAŠČITA NARAVE
Iz zgodovine naravnih parkov

Z NAMI NA POT
Otok čudežev

PLANINČKOV KOTIČEK
Nepozabna izkušnja pozabljenih očal

NAŠE ZELO ZAHTEVNE PLANINSKE POTI
Če se ne da več skozi vrata, pa skozi okno

PRIZNANJA PZS 2023
Moraš imeti srečo, da imaš srečo ...

INTERVJU
Ivana Leskovar

TURNO SMUČANJE
Hoja s smučmi in kožami

KOLUMNA
Narodnozabavne koče

RAZISKOVANJE
Odkrivanje tople vode

SKORAJ HUMORESKA
Nenavadna službena pot

MNENJA
Naordijska ali alpska hoja?

SPOMINI
V svetlobo

DOŽIVETJE
Ne delo, garanje

PLANINSKA ORGANIZACIJA

V SPOMIN

planinska_trgovina_pzs_186x130









 
 
 PZS in PV

Te zimske dni sem obiskal enega od vrhov na Pokljuki z lepimi razgledi na Julijce in Karavanke na drugi strani doline Save. Kot vedno, ko se odpravim v gorski svet, kjer je več obiskovalcev, me zanima, kako se ljudje tam obnašajo. Kakor so mi misli tekle na turi, bodo tudi tule, pri čemer bom svoja stališča malce pokomentiral.

S parkirišča je do planinske koče vodila široka shojena gaz. Sledi so kazale, da je nekdo tu hodil s krpljami, kar je na utrjeni gazi povsem nepotrebno. Krplje so za celec, za sneg, kjer ni hodil še nihče, oziroma tam, kjer se udira. Hoja s krpljami po trdem ni udobna in je naporna. Nič posebnega, si rečem, saj sem take sledi videl tudi v sosednji Italiji.

Pri vzponu sem prehitel prijaznega turnega smučarja, ki je noge s smučmi precej dvigoval, namesto da bi le drsel. S tem izgubljamo več energije, kot je treba, lažje je, če le drsimo.

Pri planinski koči sem se na kratko ustavil na poti navzgor in navzdol. Na klopcah so sedeli planinci precej na široko, čeprav bi bilo prostora še za koga od prisotnih. Usedel sem se na nahrbtnik in malce popil. Lažje bi bilo seveda sedeti na klopci. A posluha za to ni bilo, čeprav smo se spogledovali. Tule nimam pametnega komentarja. Takšni časi so.

Na vrh je vodila globoka gaz, ki je bila takoj na začetku rumena od lulanja. Dobro, od množice psov na turi ne moreš pričakovati, da se bodo umaknili meter stran iz gazi, od človeka pa bi. No, morda je bila nuja prevelika.

Na ozki gazi so planinci naredili stopinje, ki so jih tisti, ki so se že vračali z vrha, podrli. Nenapisano pravilo je, da ne sestopamo po utrjeni gazi, saj s tem otežimo vzpon, seveda pa to ni vedno možno. Bolj moteče je bilo, da so hodili tudi po turnosmučarski gazi. Ta je običajno speljana ob gazi pešakov. In ta je namenjena le turnim smučarjem! Po tej se res ne hodi! Psi na turnih smučinah težje grabijo, če so vmes luknje. Kje je rešitev? Da greš pač tja, kjer je manj obiskovalcev, ali pa da tistim, ki gazi uničujejo, poveš, naj tam ne hodijo. Če zaleže.

To, da nekateri ves čas in na ves glas telefonarijo, je v današnjih časih pač stalna praksa in tega se očitno ne da preprečiti. Bolje bi vsekakor bilo, da bi se ozrli v lepoto gorske narave in jo tiho občudovali. Videli bi marsikaj - lepega. Še enkrat povem, kako mi je bilo všeč na Japonskem, kjer so razvili takšno kulturo, da glasno telefoniranje ni primerno, ker moti ostale, zato v javnosti nihče ne govori, še posebej ne na glas.

Na grebenu, kjer so se odprli razgledi, je nekdo v celem snegu ob gazi narisal moški spolni organ. Tudi to bi težko komentiral. Morda je ta nadobudni slikar zamenjal svež sneg z ogledalom, kdo bi vedel. Bolj všeč mi je bilo na eni mojih naslednjih tur, ko je nekdo v sneg narisal veliko srce.

Na vrhu je v večji skupini planincev nekdo vprašal, kje je Golica. Vsi so gledali v smeri Karavank, vključno s fantom, ki je imel na nahrbtniku dva cepina (na ta vrh ni bil potreben niti eden), pa nihče ni vedel. Lepo je, da ljudje hodijo v gore, tako jih bodo tudi bolje spoznali. Najbolj smešno mi pa je, kako se nastavljajo objektivom in krilijo z rokami in nogami - seveda za všečkanje. Mojega komentarja, da se mi zdi to povsem butasto, seveda ne boste vzeli za resno.

Ko takole razmišljam o gorohodenju, ne morem mimo sprememb, ki se dogajajo - predvsem v zadnjem času po koroni - in se jim nekateri tako čudijo. Potem se spomnim, kako je bilo pred sto leti, ko so drenovci preplezali Slovensko smer v Triglavu in jih je znani politik in pisatelj na Kredarici nahrulil z besedami, da bi jih najraje klofnil. Pa kako smo včasih hodili in plezali brez čelad, danes pa je to samoumevno. Pa kako so bile gore v petdesetih in šestdesetih letih prav tako množično obljudene, vsi so hodili tja gor. In članov PZS (Planinska zveza Slovenije) je bilo čez 100.000 in tudi naročnikov Planinskega vestnika (PV) je bilo čez 10.000. Kje daleč zadaj so zdaj ti časi?

Dejstvo je, da so spremembe stalnica, in s tem se pač moramo sprijazniti. Žal je tudi zelo verjetno, da teh mojih komentarjev tisti, ki hodijo na take ture, ne bodo brali. Vseeno jih vabim, da se ob začetku leta pridružijo naši veliki družini, ki je zbrana v PZS (Planinci Zarišemo Srce) in postanejo naročniki PV (Planinci Vemo). Ne bodo razočarani.


Vladimir Habjan

https://www.pzs.si/novice.php?pid=16912 9. 10. 2024