Spodnje Bohinjske gore so razpotegnjene v dolg, valovit greben. Skalni odstavki - stene so večinoma skrotaste in krušljive ter kot take zanimive in kolikor toliko varno osvoljive predvsem pozimi.

Bolj znane, tudi plezalsko zanimivejše so stene nad dolino Triglavskih jezer. Z njenega konca se nato preko Hribaric spustimo v Velsko dolino, kjer opazimo markantni Zob Kanjavca, ki se s svojimi gladkimi platami dviga tik nad potjo. Visoko nad Velsko dolino se na južni strani pne dolg kamnit zid med Mišelj koncem ter Koštrunovcem, severni del doline pa zapira Šmarjetna glava s kratkimi navpičnimi stenami. Severno od nje se dviga zahodna in južna steno Triglava, ki sta od njene severne sestre precej nižji in lažji.

Predel zase sta planini Laz ter Krstenica. Nad prvo se dviguje Debeli vrh s svojo markantno južno stranjo, vzporedno z njim pa se vlečejo Ogradi, ki se spuste na sočne pašnike Krstenice. Nad njenim drugim koncem se vzdigujejo precej obiskani Stogi, ki ponujajo na jesenskem in spomladanskem soncu res prijetno plezarijo.
 

Ljubitelji zimskih alpinističnih podvigov v pričujočem vodniku najdemo marsikaj za potešitev nemirne zimske duše. Že prej omenjenim zimskim vzponom se pridružujejo tudi številne grape in smeri v stenah in pobočjih Ablance, Slemena in Viševnika, precej obsežnejši kot v drugih plezalnih vodnikih Planinske zveze Slovenije pa je seznam zaledenelih slapov. Zajeto je namreč celotno območje Bohinja, ki ga dopolnjujeta Soteska in Pokljuka. Za turne smučarje so avtorji dodali še opise desetih priljubljenih bohinjskih smukov, katerim nedvomno vlada turnosmučarska Triglavska magistrala.
 

Kot večina plezalnih vodnikov Planinske zveze Slovenije, se tudi ta zaključi z zbirom plezališč. V osmih najdemo več kot 240 smeri različnih zahtevnosti - od popolnoma začetniških trojk do konkretnih osmic.