To so besede, ki ponazarjajo življenje, pred kratkim tragično preminulega Roka Šisernika. Ob prvomajskih praznikih je omahnil v globino, preizkušajoč svoje sposobnosti v hoji po vrvi nad Kamniško Bistrico. Kljub vsej varovalni tehniki se je tokrat usoda poigrala z njegovim mladim življenjem. Med hojo po vrvi je izgubil ravnotežje, varovalna vrvica ga je najprej sicer zadržala, vendar ga je nenaden sunek vrgel nazaj preko vrvi, ob tem pa se je odpela tudi varovalna vponka in padel je v 40 metrov globoko sotesko Kamniške Bistrice, kjer se je njegovo mlado življenje končalo.

Roka Šisernika smo poznali domala vsi planinci, gorniki, alpinisti in drugi rekreativci na območju Koroške. Zgodaj je pričel s svojimi alpinističnimi podvigi. Številna zahtevna plezanja v domačih in tujih pogorjih so kazala na to, da se bo razvil v enega izmed najbolj obetavnih alpinistov. V spominu nam bodo ostali nekateri alpinistični podvigi, še posebej tisti, ko je v Kaliforniji in Kanadi leta 2010 skupaj z Matjažem Jeranom s polomljenimi rebri preplezal najtežje smeri v nekaterih pogorjih Severne Amerike, ali pa nesreče, ki je doletela njega in skupino pripravnikov plezanja v razu severne stene Uršlje gore. Da bi svojo tehniko plezanja še bolj izpopolnil, se je veliko ukvarjal tudi s športnim plezanjem. Velikokrat pa smo ga srečevali tudi na običajnih planinskih poteh, kjer je s svojo dobro fizično kondicijo odbrzel po planinski poti mimo nas običajnih planincev, pa vendarle nam ob tem vedno voščil tudi kakšno prijazno besedo. Za nedeljsko sprostitev pa mu je bila večkrat pri roki tudi hitra hoja ali pa tek do »domače« Kremžarice in nazaj v Slovenj Gradec. Vedno je bil poln optimizma, nasmejanega obraza in tak nam bo za vedno ostal tudi v spominu.

Rok je svojo službeno pot pričel kot fizioterapevt. Večkrat je pomagal tudi bolnikom v Kliničnem centru v Ljubljani. Ko sem pred dvema letoma doživel težko telesno poškodbo, je prevzel mojo fizioterapevtsko zdravljenje na travmatološkem oddelku klinike v Ljubljani. Vesel sem ga bil, saj sem se tako v času zdravljenja lahko skorajda vsakodnevno z njim pogovarjal. Kot stara znanca sva se veliko pogovarjala o gorništvu in planinah in šele takrat sem spoznal, kakšna neuničljiva volja po novih uspehih in izzivih v gorah je tlela v njegovi nemirni naravi.

V petek smo se številni znanci, alpinisti, športni plezalci, sodelavci in sorodniki poslovili od njega na starotrškem pokopališču. Slovo je bilo težko, kajti v nas še vedno ostaja tisto nedorečeno vprašanje: Zakaj se moralo to zgoditi ravno tebi, Rok, ko si bil na višku svojih moči in sposobnosti, poln življenjske moči in je bilo pravzaprav pred tabo še polno neizpolnjenih želja in ciljev, osvajati nova in nova pogorja? Odgovora najbrž ne bomo dobili nikoli, vendarle pa ti obljubljamo, da boš v naših srcih ostal v trajnem spominu kot velik prijatelj vseh tistih, ki ljubimo gore.

Mirko Tovšak