Tretja himalajska odprava univerze v Ljubljani je 25. avgusta zaključila delovanje na 8125 m visokem Nanga Parbatu v Pakistanu.

Iz Ljubljane smo odpotovali 15. julija in 24. julija pod diamirskim ostenjem gore postavili bazni tabor na višini 4250 m. To sezono so pred nami delovale štiri odprave: nemška, kazahstanska, španska in češka. Vse so imele za cilj ponovitev klasične Kinshoferjeve smeri, a žal nobeni ni uspelo doseči vrha. Do 10. avgusta smo opravili nekaj raziskovalnih in aklimatizacijskih vzponov v sami steni ter na okoliških vrhovih. Tega dne so štirje člani odpravo zapustili in odpotovali domov.

V močno skrčenem moštvu smo tako ostali le še: Mojca Švajger, himalajski veteran Viki Grošelj in Irena Mrak. Ocenili smo, da zaradi slabih snežnih razmer (malo snega) in posledično velike nevarnosti padajočega kamenja vzpon na goro na klasičen način, to je opremljanje gore s postavljanjem taborov ter fiksirankjem vrvi praktično ni mogoč. Edina realna možnost bi bil poskus vzpona v alpskem slogu.

11. avgusta smo proučili možnosti za vzpon po sloviti Messnerjevi smeri iz leta 1978. Vsi trije smo raziskali spodnji del smeri do višine 5500 m, ter ocenili, da je vredno poskusiti. Sestopili smo do bivaka na višini 4750 m. Grošelj se je po dogovoru vrnil v bazo, od koder naj bi spremljal najin poskus. Mojca in jaz pa naj bi naslednjega dne začeli z vzponom. Žal se je vreme pokvarilo in tudi midve sva sestopili v bazo.

Šele 17. avgusta se je vreme toliko izboljšalo, da sva začeli z vzponom. Prvi dan sva prespali na višini 4750 m. 18. avgusta sva do 12. ure dosegli višino 5800 m. Tam naju je zajelo poslabšanje vremena z močnim sneženjem, zato sva si uredili bivak. Zaradi nenehnega plazenja novo zapadlega snega, sva morali čakati ves naslednji dan in še eno noč. 20. avgusta sva nadaljevali s plezanjem do višine 6700 m, kjer sva četrtič bivakirali. 21. avgusta vsa splezali do višine 7200 m in si tam pripravili peti bivak. 22. avgusta kljub več poskusom nisva uspeli najti prehoda proti levi v poledeneli skalni barieri na višini 7350 m, ki bi nama omogočil prodor proti glavnemu vrhu Nanga Parbata. Vrnili sva se na višino 7200 m in tam prebili šesto noč v steni. 23. avgusta sva ob 6. uri zjutraj začeli plezati naravnost navzgor proti robu Diamirske stene in ga ob 13.30 dosegli na višini 7590 m. Najina smer je od ledenika Diama 4470 m do roba stene visoka 3120 m. Je kombinacija Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in prvenstvenega vzpona. Ocena težavnosti izrazito ledne smeri je 45-60 stopinj (70 stopinj). Poimenovali sva jo Slovenska smer. Še istega dne sva se spustili nazaj do bivaka na višini 7200 m in v njem prebili svojo sedmo noč v steni. 24. avgusta sva nadaljevali s sestopom. V najnevarnejšem delu, to je mimo Messnerjevega seraka, sva v strmem ledu obe zdrsnili. Padca sta se kakšnih 150 m nižje srečno končala brez zlomov, a s kar veliko krvi. Na višini 5800 m sva preživeli svoj osmi bivak v steni. 25. avgusta sva deveti dan plezanja končno dosegli bazo.

Vse dni vzpona in sestopa naju je z baze preko satelitskega telefona vzpodbujal in usmerjal Viki Grošelj, kar nama je bilo v neprecenljivo moralno oporo in pomoč. Za to sva mu izjemno hvaležni. Kljub dejstvu, da nama ni uspelo stopiti na glavni vrh Nanga Parbata, Grošelj ocenjuje, da gre pri najinem vzponu za:

"Absolutno največji slovenski ženski dosežek vseh časov v Himalaji in eden največjih v svetu sploh, verjetno celo največji. Steno sta preplezali v čistem alpskem slogu, povsem v skladu z najmodernejšo vizijo vrhunskega plezanja v Himalaji. Prikazali sta osupljivo vztrajnost, odločnost in neverjeten pogum, saj jima je bilo jasno, da nad višino 4700 m v steni ne moreta pričakovati kakršne koli pomoči. Vseh 9 dni sta bili v orjaški steni povsem sami. Dokaj dobro poznam in spremljam vrhunske himalajske dosežke, a kot se spomnim, kaj podobnega do danes ni uspelo nobeni ženski navezi ali solo plezalki na svetu.
Čeprav je to izjemen uspeh predvsem za Mojco in Ireno, pa se ga lahko veseli tudi Ljubljanska univerza, pod katere okriljem smo delovali, Planinska zveza Slovenije, slovenski vrhunski alpinizem, vsa Slovenija in seveda svetovna ženska plezalna elita. Tak dosežek je vedno velika vzpodbuda za nova dviganja meje mogočega."

26. avgusta smo zapustili bazo in se začeli vračati proti domu. Viki Grošelj prihaja na letališče Brnik v torek ,30. avgusta, ob 15. uri. Midve z Mojco pa se zaradi mojih študijskih in delovnih obveznosti v Pakistanu,vrneva v Slovenijo šele v soboto 17. septembra ob 15. uri, prav tako na letališče Brnik.

Ob koncu poročila se vsi trije zahvaljujemo vsem, ki so nam po svojih močeh pomagali pri uspešni realizaciji odprave Nanga Parbat 2011. Še posebej se zahvaljujemo tudi pakistanski agenciji K2 international,ter njenemu vodji Sudžatu Aliju za izvrstno logistično podporo.

vodja odprave Irena Mrak
(po nareku preko satelitskega telefona)

Predstavitev odprave Nanga Parbat