V petek zvečer sva z Egonom odšla v Lepo Špičje. Na Skali sva prespala, v mojem kombiju. Za udobje sva dobro poskrbela in po dobrem spancu sva se ob šestih podala na pot proti steni. Takoj sva ugotovila, da je imel Mihelič prav. Narava je v teh Trentarskih gorah res izredna in ime gora je pravilno izbrano. Pod steno sva prišla v treh urah. V steni pred nami je bila naveza in pozneje sva ugotovila, da sta  člana Akademskega AO - ja. V spodnjem delu smeri je skala podrtija, zgornji del od podora naprej pa je fantastičen, prave stopnice v nebo. Za smer sva potrebovala  šest ur in pol. Naveza pred nami nam je vzela kar nekaj časa in prehitela sva jo komaj pod vrhom, ker je plezalec Akademskega AO zgrešil smer. Sestopila sva po Tumovi smeri ( I-III ), ki se je izkazal za pravo odločitev. Sestop je bil označen z možicem in očitno sva izbrala prav. Z sestop sva potrebovala dve uri in pol. V celoti gledano prava tura, ki se je bova spominjala še dolgo časa. Slike so v galeriji.

Dean