|
RECENZIJE FILMA
Sfinga se konča z najbolj spektakularnim, če ne že kar najbolj
hipnotičnim prizorom v zgodovini slovenskega filma... Ojdip v Sfingi ne
oslepi ampak dobi še tretje oko. In Triglav ne bo nikoli več to, kar je
bil.
Marcel Štefančič, Jr. - Mladina, julij 2011
Vizualno spektakularen in s simboliko naphan prikaz dveh zgodovinskih podvigov pri nas.
Epsko in emocionalno!
pred-Premiera, revija o filmu - junij 2011
Sfinga je tako izjemno zapakiran in realiziran projekt, od izredno zahtevnega snemanja v stenah, prek glasbe Siddharte, do vnovičnega ponatisa knjige Anteja Mahkote o njej, da je šokantno, da denarja sploh ni dobil na Filmskem skladu. Sfinga je prvovrsten dokaz predanosti življenju, delu in filmu, film, ki bo ob kakih obletnicah svojega nastanka, za razliko od večine slovenskih filmov posnetih po letu 1991, gotovo doživljal vnovične projekcije. Sfinga je najbolj pravilen odgovor na uganko slovenskega filma.
Samo Rugelj - junij 2011
Neverjetna kamera s čudovitimi in vrtoglavico zbujajočimi posnetki iz stene in vrha Triglava.
Igor Hrab, Vikend magazin - junij 2011
Sfinga na najboljši možen način, predstavlja alpinizem tak, kot ga poznamo iz pionirskih časov in tak, kot si ga v veliki večini želimo tudi v prihodnje. Ob plezanju in razvoju tehnike ter opreme, povezuje medgeneracijsko znanje, izkušnje, hotenje in tovarištvo, ki lahko nastane samo v gorah. To, da v modernem svetu »brez vrednot« izhaja iz mitološkega sveta je anahronizem, ki nas spominja, da brez korenin nismo nič.
Borut Peršolja, podpredsedednik PZS - april 2011
|
Presenetljiva domača igrano-dokumentarna novost Sfinga, razkriva težavna osvajanja
sfingaste skrivnosti v triglavski severni steni. Zelo je treba pohvaliti skrajno vratolomno vizualno podobo tega filma. Samosvoj je že ritmično dinamičen uvodni posnetek, ki kot da prikazuje potovanje skozi notranjost utripajoče žile, toda ne človeške, ampak sfingine. Sledijo čudoviti posnetki med poletom nad tamkajšnjo naravo, kmalu pa se začnejo kazati najbolj svojstvene filmske razsežnosti, začenši s tem da Sfinga oživi, predvsem pa v vse intenzivnejšem prepletanju pripovedi iz let 1966 in 1995.
Uroš Smasek, Večer - april 2011
Med alpinističnimi filmi je Sfinga s svojo idejo o prepletu dveh igranih zgodb, ki se na koncu združita v eno, gotovo sveža popestritev, ki
gledalcu na humoren način prikaže tisto, kar še posebej nealpinistom ni nikoli jasno: kako gore alpiniste z nedostopnostjo mamijo v svoje stene in jim postrežejo z nepopisnim zadovoljstvom, ko jih osvojijo. Ali kot v filmu zapoje pokojna žena Anteja Mahkote, prvega osvajalca Sfinginega Obraza, Marjana Deržaj: "Ostane pest spoznanj in prgišče sanj, spominov sto za stare dni... (Poletna noč)"
Siol.net - april 2011
Za razliko od svetovnega alpinizma je slovenskega dolga leta krasil skupen in povezovalni duh. Ta je premagal pomanjkanje tehničnih pripomočkov in opreme. Tako je bilo tudi s Sfingo. Zmagala je pregovorna vztrajnost, iznajdljivost, ljubezen do gora in srčnost. Vse to je scenarij odlično uporabil v eni od obeh vzporednih zgodb (1966-1995), tako da je film ne le zgodovinski prikaz vzpona, ampak dobiva tudi človeški obraz.
Neva Mužič, Ekran - maj 201
|
