PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


Planinski vestnik - februar 2019

Avtor:

Šifra:

Teža: 0,00 g.

Skupina: PLANINSKI VESTNIK

Cena:3,90 EUR

Cene vsebujejo DDV.

Na intervjuja smo povabili dobitnici letošnejga priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu, Stazo Černič in Danico Blažina. Z njima se je v iskriv pogovor zapletla Marta Krejan Čokl.

V rubriki Z nami na pot vas vabimo na obrobje Savinjske doline, in sicer na Goljavo, Kamnik, Gozdnik, Kotečnik in Bukovico.

Ne spreglejte Planinčkovega kotička ter vzgojnih člankov o omrzlinah in o različnih vremenskih modelih. Seznanjamo vas o novi promocijski taksi v planinskih kočah in o članarini planinske organizacije v letu 2019. Spominjamo se oskrbovanja planinskih koč nekoč, ko so jih oskrbovali s krošnjami. Pišemo pa tudi o podelitvi priznanj najuspešnejših v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju.

Sledijo stalne rubrike: kolumna, literatura, v spomin, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, planinska organizacija, film, Triglavski narodni park in jubilej.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!


PDF Uvodnik, kazalo

---------------------------

TEMA MESECA
Led je lep

INTERVJU
Staza Černič

INTERVJU
Danica Blažina

PLANINSKA ORGANIZACIJA
Stazi in Danici priznanje za življensko delo

ZGODOVINA PLANINSTVA
S krošnjami in konji v hribe

Z NAMI NA POT
Malo obiskano tNa obrobju Savinjske doline

PLANINČKOV KOTIČEK
Bela, ovca iz Bovca

V SOSEŠČINI
Da nam ne poči srce ...

ZDRAVJE
Zakaj se mudi

TUJE GORE
Pohodniška pot čez gore treh držav

KOLUMNA
Kraj tisočerih odgovorov in resnic

LITERATURA
Kadar boš na rajžo šel

V SPOMIN
Mirko Dermelj

GOSPODARSTVO
V kočah poleg turistične še promocijska taksa

ČLANARINA
PZS z več člani tudi v letu 2018

VREME
Različni vremenski modeli

 

NOVICE IZ VERTIKALE

ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

FILM

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

JUBILEJ

 

Dragi plezalke in plezalci v prihodnosti!

Pismo vam pišem v času, ko je ledu in snega vsako leto manj. Spominjam se, kako je moral brat domov po starše, da so me rešili iz snežnega zameta, v katerem sem obtičala med potjo v šolo, pa od takrat ni minilo niti štirideset let. Oče pripoveduje zgodbe o takšni količini snega, da so ljudje ostali ujeti v njem in so zmrznili na poti od ene do druge kmetije, ki jo poleti prehodiš v pol ure. Zdaj pa se v istem letnem času ozrem naokoli in vidim mladino, kako hodi v šolo v tako nizkih platnenih čevljih in nogavicah, da jim gležnji gledajo ven. Zdi se mi, da smo svoj planet pošteno zašuštrali.

Dan pred božičem leta 2003. Na ferajnu sem si izposodila čelado, cepine in dereze. Bila sem strašno zagreta tečajnica, tako da mi ni bilo prav nič težko iti brez kakršnega koli znanja o lednem plezanju v Sinji slap. Seveda nisem šla sama, ampak z vodjo alpinistične šole. V naslednjem slapu sem že plezala prva v navezi, in to s svojim parom cepinov iz druge roke, dereze pa sem si kupila čez kakšne tri slape. Kako naj vam opišem nekaj, česar zdaj verjetno ne morete več ne videti ne občutiti? Ljubezen na prvi (pog)led! Led pa je minljiv. Minljivost je skupaj s svojim nasprotjem, večnostjo, pojem in dejstvo, ki bega ljudi, odkar smo se začeli spraševati o svojem obstoju. Minljivost je nekaj, zaradi česar dobi tisto, čemur pripisujemo to lastnost, večjo vrednost kot nekaj, kar je, recimo pogojno, večno. Slika pokojnega slikarja je neprimerno bolj cenjena, kot je bila prej, ko je še malal s čopiči po platnu. Logično, saj naenkrat količina slik ni več neomejena. Podobno je z ledom. Njegov minljivi in spremenljivi značaj je tak, da nas privlači. To, da nam ponuja obilo možnosti, ki so vsakič, ko plezamo po njem, drugačne, je izziv. Mogoče je tako privlačen predvsem zato, ker nas s svojim značajem opozarja na našo lastno krhkost in minljivost. Led je lep, nepredvidljiv, iskren. Ne izsiljuje, ni ljubosumen, ne laže in ni zahrbten. Je, kakršen je, tak se daje in ponuja. Če je prezahteven, se je treba spoštljivo umakniti. Če smo vsiljivi, nas zavrne.

Končuje se moj najljubši mesec, kar pomeni, da bo kmalu tudi mojega najljubšega letnega časa konec. Presneto, vsako leto ga je manj! Zima je vedno krajša in vsako leto milejša. Nazadnje me je konkretno zanohtalo pred sedmimi leti. Prejšnji teden sva s prijateljico iskali led okoli Vršiča. Letos je, presenetljivo, zamrznilo kar nekaj vode, in čeprav mraz ni niti "konkreten", kaj šele običajen, kakor je bil še pred kakim desetletjem, vendarle vztraja nekoliko dlje kot zadnja leta. Je pa vode manj kot navadno, tako da bera lednih lepotcev tudi tokrat ni ravno velika. Od kakih štiridesetih zamrznjenih slapov, kolikor so jih imeli na voljo na primer samo v Logarski dolini v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, jih zdaj tam zamrzne le kakih pet. Zato se prerivamo v njih in drug drugemu mečemo kose ledu na glavo, saj sorazmerno z izginjajočimi zaledenelimi slapovi raste število lednih plezalk in plezalcev.

Slike, ki jih najdete v starih Planinskih vestnikih, predvsem v tej številki, ki jo držite v rokah, so najbrž precej zgovorne, ampak čeprav radi pravimo, da fotografije povedo več kot tisoč besed, vam nikoli ne bodo povedale, kako se počutim(o), ko plezam(o) po minljivosti, ujeti zgolj za trenutek, ki je mogoče zadnji. Da, zadnji. Da se vrnem na Vršič ... Nekje pod Prisojnikom čez skalni previs visi kos ledu. Od daleč je videti kot smrkelj, ki leze iz nosu premraženega mulca. Tisti kos ledu ima ime in sloves. Lambada. Nikoli je nisem preplezala. Ni bilo priložnosti, čeprav se čas za lepe stvari kljub noremu ritmu življenja vedno najde. Bojim se, da je tudi nikoli ne bom preplezala. Bojim se, da je bil zadnji trenutek, ko je Lambada v celoti zamrznila, zares zadnji. Zdaj, januarja 2019, gledam ta led in tisto, kjer bi moral biti led, in si predstavljam plezalce, kako plezajo po ... tistem. Po nečem, kar ta trenutek ne obstaja. Po nečem, česar vi najbrž ne boste nikoli videli (razen na fotografijah), kaj šele doživeli, če ne boste odpotovali bolj severno ali bog ve kam, saj ne vemo, kako se bo zasukala ta naša Zemlja. 

Drage ledne plezalke in plezalci, tako je bilo včasih. Upam in iskreno si želim, da sem le pesimistka srednjih let, ki se moti, čeprav si vsako zimo znova reče: "Saj bo! Čutim v kosteh!" No, roko na srce, to se z leti vedno bolj (ob)čuti ... Tega pisma, namenjenega vam, ki bi se mogoče zaljubili v led, če bi ga spoznali, ne morem vreči v poštni nabiralnik, saj poštarji nimajo časovnih strojev. Zato ga bom zapakirala v tole številko Planinskega vestnika z upanjem, da se bo kak izvod ohranil in prišel v roke, ki bodo z enako spoštljivostjo in užitkom kot moje vzele par lednih cepinov in jih kljub mojim bojaznim zapičile v svoj "Sinji slap". Vse dobro!

Marta Krejan Čokl

https://www.pzs.si/izdelek.php?pid=630 18. 10. 2019