Njeno plezalno zgodbo, ki se je začela že pri šestih letih, verjetno večina pozna. V začetku le hobi, ki pa je z veliko strastjo do tekmovanj, prerastel v njen način življenja. Svojo pot je začela v Škofji Loki, od koder tudi prihaja. Uspehov je v vseh dvajsetih letih odkar pleza, nanizala ogromno. Začelo se je z mladinsko reprezentanco, kjer je na svetovnih mladinskih prvenstvih, postala trikratna svetovna mladinska prvakinja, ter dvakrat svetovna mladinska podprvakinja. Hkrati je pričela tekmovati tudi na članskih tekmah, kjer je hitro posegla po zmagovalnem odru. V celotni karieri je kar 23-krat stala na stopničkah za svetovni pokal, kjer je po najžlahtnejši posegla tako v težavnosti kot v bolderju. Natalija je zmagovalka skupnega seštevka za svetovni pokal v kombinaciji, petkrat je osvojila bronasto odličje v skupnem seštevku svetovnega pokala, dvakrat v balvanih, enkrat v težavnosti ter dvakrat v kombinaciji. Natalija je prav tako nosilka srebrne medalje na svetovnih igrah, ki se odvijajo vsake tri leta, je dvakratna zmagovalka prestižnega mastra v Serre Chevalier-ju, evropska podprvakinja v težavnosti ter evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji.

Njeni dosežki pa se ne končajo pri tekmovanjih, saj je poleg tekmovalne kariere uspela v skali preplezati tudi smer z oceno 8c+ in takrat postala 4. ženska na svetu, ki ji je uspelo preplezati smer te stopnje. Smer Histerija je preplezala v dobro znanem slovenskem plezališču Mišja Peč, smer pa je postala rdeča nit njenega odličnega dokumentarnega filma z naslovom »Chalk & Chocolate«, v katerem je predstavila svojo profesionalno kariero, svoje vzpone in padce, ozadje vrhunskega športa ter njeno filozofijo življenja in plezanja. Natalija je poleg Histerije uspela še v parih težkih smereh zgornje desete stopnje, posnela pa je še en dokumentarec z naslovom »Nova dimenzija«, kjer pa je odkrivala dimenzije urbanega plezanja. S svojim trenerjem in Martino Čufar pa je prisostvovala tudi pri pisanju knjige »Z glavo in s srcem do vrha«.

Vse to in še več so odlični rezultati izjemne športnice Natalije Gros, članice AO Kranj, ki pa se z letošnjim letom poslavlja. Natalija Gros se je odločila, da bo prenehala s tekmovanji in se bo v Kranju, na domači tekmi za svetovni pokal tudi uradno poslovila od tekmovalne kariere, tokrat ne več kot tekmovalka, ampak na trdnih tleh pod steno pred domačo publiko, ki ji je vsa ta leta trdno stala ob strani.


Natalija Gros na novinarski konferenci PZS, 15. novembra 2011, foto Zdenka Mihelič

Informacija o zaključku tvoje tekmovalne kariere je verjetno marsikoga šokirala. Koliko časa si to odločitev premlevala v svoji glavi, da si se dokončno odločila in zakaj si se odločila, da končaš s tekmovanji?

Ja, verjamem, da je novica o zaključku moje tekmovalne kariere marsikoga šokirala, saj sem še mlada in bi lahko podaljšala svojo tekmovalno kariero še za kako leto, dve, ampak misli o prenehanju s tekmovanji so se mi porajale zadnja tri leta, sprva popolnoma neobremenjujoče, tako kot se vsak športnik kdaj pa kdaj vpraša koliko časa še, letos na začetku sezone pa sem čutila, da se je nekaj v meni spremenilo, da ni več tistega žara, ki mi je prej polnil vsak dan in sem živela za tekmovanja. Začutila sem, da ta iskra počasi ugaša ,a po malo daljšem počitku po koncu lanskoletne sezone sem spoznala, da me še vedno nekaj vleče, da ena iskra še vedno gori. Tako me je letos svetovno prvenstvo motiviralo tako močno, da sem si dala še to priložnost, predvsem pa sem si želela še zadnje stvari v svoji zbirki, medalje iz svetovnega prvenstva. Žal se tokrat ni izšlo po mojih željah, prav tako sem si želela nastopiti in končati prav tu v Kranju, a žal ni več zneslo z motivacijo in energijo, a vseeno vem da je tako prav in nimam nobenega obžalovanja, saj sem naredila tako kot sem čutila.

Dosegala si odlične rezultate, o katerih nekateri samo sanjajo. Pa morda po tej kar dolgi karieri ostaja vseeno kakšen grenak priokus, kakšna neizpolnjena želja?

Še pred kratkim bi rekla, da je to medalja iz svetovnega prvenstva, saj je bila to edina stvar, ki me je motivirala letos, da sem vztrajala. V svoji zbirki mi manjka namreč le ta. Zdaj ko pogledam nazaj in začenjam dojemati svoje uspehe malo bolj objektivno, pa sem sama nase tako ponosna kot še nikoli prej. Moji dosežki segajo zares široko, od medalj v težavnosti, do balvanov ter kombinacije, hkrati pa še v skalna plezališča in še na filmsko področje! Zase lahko rečem, da sem ena izmed najboljših vsestranskih športnih plezalk na svetu, kar pa govorijo zase moji rezultati.

Če bi bilo športno plezanje olimpijski šport, bi potem še vztrajala na tekmovanjih do leta 2012, ko bodo OI v Londonu? Si si v svoji karieri kdaj želela, da bi lahko nastopila tudi na OI?

Čisto iskreno povedano me niti olimpijske igre v Londonu ne bi mogle več motivirati za to, da bi vztrajala na tekmovanjih. V skali se še vidim, tudi v hribih morda, ampak na tekmah tako svetovnega kot državnega kova pa ne več. Glede nastopa na OI sem pomislila nekajkrat, da bi bilo res fajn in da si plezanje res zasluži biti olimpijski šport, bolj aktivno pa nikoli, ker se pred letošnjim in lanskim letom nikoli ni toliko govorilo o tem kot se zdaj, niti to da bodo v daljni prihodnosti.

Natalija Gros na svetovnem prvenstvu Arco 2011,

foto obeh Stanko Gruden

Na vseh tekmah je bilo veliko uspehov, dogodkov, ki si jih boš zagotovo zapomnila za celo življenje. Kater dogodek bi sama izpostavila kot izjemen dogodek, ki ni nujno povezan s kakšno zmago, naslovom prvakinje?

V posebnem spominu mi bo prav gotovo ostalo svetovno mladinsko prvenstvo v Amsterdamu, kjer ob moji zmagi niso imeli slovenske himne. Pa sem poklicala punce iz reprezentance in so jo z menoj zapele na najvišji stopnički. Seveda nam je cela dvorana ploskala na koncu! Hkrati bi seveda izpostavila naslov evropske prvakinje, ki je bil resnično najlepši dan v moji tekmovalni karieri. Ne samo zaradi uspeha, ampak zaradi občutkov, ki so bili v meni tekom tekmovanja. Take lahkotnosti, sproščenosti in fluidnosti na steni ne doživiš vsak dan. To pride res samo od sebe po dolgoletni praksi in treningu. In ta dan se mi je vse poklopilo in sem letela po steni. Enkrat so me po podelitvi naši fantje odnesli iz prizorišča in me vrgli v mrzlo reko! Eden izmed lepših trenutkov pa je bila premierna projekcija mojega filma »Chalk & Chocolate« pred polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Taki dogodki so vredni svojega truda in časa.

Letos si zelo malo tekmovala, si na koncu še uživala na tekmovanjih?

Letos sem tekmovala na parih tekmah z glavnim ciljem svetovnega prvenstva, ki je bil v Arcu. Še vedno sem živela za tekme, a ko se zdaj spominjam nazaj, so bili občutki nekako drugačni kot prej, čeprav sem v treningu še vedno neznansko uživala in se borila tako kot prej. Priznam pa, da sem imela na trenutke že veliko krizo, ker sem bila že toliko časa v tej eno in isti rutini, kjer ni bilo veliko novega, prav tako vsak dan trening, potiskanje sebe do svojih meja... Trenutno potrebujem malo počitka in plezanja za svojo dušo in užitek, drugače pa moram reči, da sem glede tekmovanj izpolnjena, da sem doživela toliko, da težko opišem vse, da sem dosegla praktično vse - vse kar sem si zares želela. Tekmovanja so me spremljala od mojega 8. leta starosti, ko sem pričela tekmovati na državnem prvenstvu in tako vse do danes, ko se po dvajsetih letih plezanja ta doba zaključuje.

Kako to, da si se odločila, da se ne boš poslovila na 'tekmovalen' način, na domači tekmi za SP v Kranju, kar je v navadi domačim športnim plezalcem?

Kot sem že napisala v enem izmed zgornjih vprašanj, sem v začetku sezone želela, da končam s tekmo v Kranju in se tako z zadnjim plezanjem za slovensko reprezentanco poslovim tu, pred domačim občinstvom, na domači steni. A kmalu po svetovnem prvenstvu, sem ugotovila, da to ni več to, da silila se ne bom, če ni pravih občutkov in prave motivacije ki je za tekmovanje bistvena. Nisem pa želela končati na zadnji tekmi na recimo 15. nestu. Če bi tekmovala, potem bi zaključila tekmo na zmagovalnih stopničkah, drugo me pa ni zanimalo, zato da bi komurkoli hotela ustreči, ker je domača tekma in ker tako naredijo domači športni plezalci. Bo tokrat zato malo drugače!

Natalija Gros v puščavi, foto Jure Breceljnik

Nekajkrat si omenila, da bi po koncu tekmovalne kariere rada potovala po svetu, živela v tujini ter seveda tudi končala faks. Kakšni so tvoji plani sedaj, ko si zares končala s tekmovanji? Boš ostala v plezanju (na primer treniranje mlajših generacij, več plezanja v skali)? Ja, moja velika želja je vsekakor še vedno, da bi se enkrat v bližnji prihodnosti, ko še nisem vezana na službo in svojo družino, podala na avanturo potovanja po svetu, ampak v take divje kraje, kjer ni veliko civilizacije. Velika mesta me ne zanimajo, zanimajo me kakšna zanimiva plemena, ki živijo popolnoma v stiku z naravo, zanimajo me lepote narave, takšne kot sem jih recimo videla v Argentini, itd... V bistvu vem, da se bo to zgodilo, samo točnega datuma odhoda še nimam. J Med drugim bi živela tudi v tujini. Sicer imam rada Slovenijo in je čudovita dežela po lepotah, ki jih imamo tu, a nekaj me vleče ven, po mojem želja po tem, da spoznam, začutim in se vživim v drugačen svet ter se naučim tekoče govoriti nekatere tuje jezike.

Na sporedu pa je najprej diploma na Fakulteti za šport, letos sem vpisala še 4. letnik, ki sem si ga skupaj s prakso pustila za konec in ravno lepo se sklaplja s tem, da mi ni preveč dolgčas in ne bi vedela, kaj sama s seboj počet.

Sem pa kmalu po tem, ko sem dojela, da je glede moje tekmovalne kariere konec, začutila željo za delo z mladimi športnimi plezalci, tako da zdaj enkrat na teden posredujem svoje znanje in izkušnje naprej in doživljam nostalgijo na svoje začetke in tiste otroške čase!

Slišala sem še, tako preko ovinkov, da v decembru načrtuješ še en projekt, ki bo malo drugačen od vseh ostalih. Nam lahko zaupaš kaj več?

Ja, res v decembru prirejam nekaj še za moj konec tekmovalne kariere. Letos je prav okrogla obletnica dvajsetih let odkar sem začela plezati, hkrati je s koncem tekem to še en mejnik, ki mi daje dober razlog za proslavljanje in zabavo. A hkrati bo dogodek, ki ga prirejam 14. decembra na ljubljanskem Nebotičniku zajemal še neko drugo stvar, o kateri pa malo več kasneje, da ne bom izdala preveč. A že zdaj vsi lepo vabljeni 14. decembra ob 19.30 na ljubljanski Nebotičnik, več pa izveste prav kmalu, tudi na friko.si.

Bi želela povedati še kaj za konec?

Prav res, še nekaj na kratko; najprej vse lepo vabim na tekmo za svetovni pokal v Kranj, ta vikend 19. in 20. novembra, hkrati pa se zahvaljujem vsej svoji zvesti publiki, vsem navijačem in celotni Sloveniji za podporo in zaupanje. Bilo mi je v veliko veselje in užitek! Res hvala. Se vidimo v Kranju na tekmi!

Mojca Breskvar

Vir: Friko.si
------------------------------------------------------------
Več:
Natalija Gros: Slovenci smo fenomen (video)

Natalija Gros - naj rezultati (153,2 KB)