Fotografije skupine Lubadarji, ki so jih zbrali za razstavo Ljudje v Alpah, so bile posnete v glavnem v letih od 1977 do 1985 in kasneje. Poleg zgodovinske in umetniške vrednosti imajo razstavljene fotografije tudi veliko etnološko vrednost.

Pričujoča razstava prikazuje delček fotografskega delovanja, ki so ga Lubadarji posvetili našim goram in ljudem. Portreti pastirjev, kmetov, drvarjev ... in njihovih gorskih bivališč in zatočišč bi utonili v pozabo, če se ne bi nekoč na pravem kraju našlo fotografsko oko in zapisalo nekaj za večnost. Delček tega imate priložnost videti na razstavi.

Odprtje bo obogateno s projekcijo in kulturnim programom.

Razstava je bila izbrana med najboljše z razpisa fotografske razstave TNP 2009, v letu 2012 pa bo na ogled v Bohinju, Zgornji Radovni, v Kobaridu in Trenti.

Vabljeni!

Triglavski narodni park 

Več o foto skupini Lubadarji:

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je nekaj fotografskih navdušencev zbralo, da skupaj uresničijo za tiste čase precej drzne projekte. Fotografija je tedaj iz klasične vloge zapisovanja dogodkov, pokrajine in portretov, vse bolj prehajala na področje, kjer se je oblikovala multivizija sveta. Iz nekoliko suhoparnih tako imenovanih »predavanj ob diapozitivih« so s hitro prihajajočo tehnologijo nastajale prve multimedialne predstave: kot pri filmu je tudi tukaj zvok pomagal sliki k bolj občutenemu sporočilu ...

Skupino fotografov, ki si je predvsem zaradi študijsko-poklicne zagledanosti v gozdove in les nadela zgovorno ime LUBADARJI, še danes, ko jim leta silijo čez 50, sestavljajo Jožef Kočar, France Stele, Ferdo Lah, Stane Kočar in Miha Zabret.

Ob koncu sedemdesetih so med prvimi pri nas ustvarili predstave, na katerih so v prepletu fotografij, besed in glasbe na meditativen način širom Slovenije nagovarjali stare in mlade. Tedaj, ko digitalna revolucija še ni povzročila poplave in zmede na vizualnem področju, so bile te predstave nekaj nevsakdanjega in globoko občutenega.

Kljub navdušenju nad izjemno lepoto, ki se je vedno znova zlivala z diapozitivov na velika platna, pa je črno-bela fotografija ostala njihova največja ljubezen, četudi včasih bolj skrita v ozadju - kot hrepenenje. Leta 1987 je izšla njihova prva skupna knjiga črno-belih fotografij Bodi svetloba, sem in tja se zgodi kakšna razstava fotografij, njihov pionirski pristop k multimediji pa je danes že zgodovina, vendar tehtna vsebina ostaja, oplemenitena z izkušnjo let in novih pogledov. Vse pa kar čaka, da s pomočjo novih orodij zagleda luč dneva.