Pavla Jesih in Joža Čop sta spomladi 1945 po štirih letih vojne (in plezalnega premora) opravila »epski« vzpon v severni triglavski steni. Uspela sta v najtežji smeri, ki so jo preplezali Slovenci do takrat, v Čopovem stebru, kot se smer danes imenuje. Po treh dneh plezanja je Pavla omagala, Čop je odplezal do konca stene in se naslednji dan z reševalci vrnil po Pavlo, ki pa ni pustila, da jo potegnejo ven in je izplezala sama. Slovenski alpinizem je v času med obema vojnama zelo zaznamovala tudi Mira Marko Debelak. Z opravljenimi vzponi, predvsem pa načinom - s plezanjem v vodstvu, sta močno izstopali iz ženske plezalne druščine, ne le pri nas temveč v celi Evropi. Njune prvenstvene smeri v stenah Špika, Škrlatice in Triglava (in še marsikje) so danes klasike, sami vzponi in zgodbe povezane s tem pa so tema številnih knjig in tudi filmov.
A Slovenka ni bila le planinka, njen telesnokulturni epos se je širil na telovadbo in šport, kjer so se v kosanju z jugoslovansko konkurenco dokazovale in izkazale ter vstopile v mednarodni prostor. Poleg olimpijskih iger leta 1936 in telovadne vrste so na posebnih Ženskih svetovnih igrah 1934 nastopile tudi hazenašice, ženski šport pa se je v obdobju med obema svetovnima vojnama uveljavil v jugoslovanskem in slovenskem vsakdanu ter bil torišče dogodkom po drugi svetovni vojni.
Več o razstavi Slovenke v dobi moderne in o Muzeju novejše zgodovine.
Lepo povabljeni na zanimivo predavanje! |
