Kar nekaj dni je že minilo, od kar smo se nazadnje slišali. Tečaj planinskih veščin za Nepalce poteka v najlepšem redu in po pričakovanjih. Če odštejem vsakodnevne padavine, ki so posledica monsuna.
Z delom pričnemo ob deveti uri. Tako inštruktorji kot tečajniki se zberemo na sedežu Nepalske planinske zveze (NMA), od koder se z avtobusom odpeljemo bodisi na umetno plezalno steno ali naravno plezališče Balaju, ki je iz centra Katmanduja oddaljeno uro vožnje. V tem času smo v celoti obdelali vsa teoretična predavanja, kjer je bil predvsem velik poudarek na prehrani in skrbi za higieno. Poleg omenjenega smo govorili o nevarnostih v gorah, vremenu, snegu in plazovih, ekologiji, navigaciji, opremi ... Skupaj z zdravnico pa so predelali nekaj tem iz prve pomoči, kot so poškodbe, krvavitve, zmrzline, splošna telesna podhladitev. Na sami poti do Mananga pa bo velik poudarek na prvi pomoči pri višinski bolezni (možganski in pljučni edem in akutni višinski bolezni).
 Praktično delo poteka po vnaprej pripravljenem programu in sledi smernicam tehničnih standardov UIAA, čemur osebno posvečam še največ pozornosti. Zanimivo mi je opazovati nepalske inštruktorje, ki so bili deset let nazaj moji tečajniki, njihov napredek in dojemljivost za podajanje znanja. Resnično so na visoki ravni, njihova edina težava je čas, ki je tukaj v Nepalu relativen in si moraš vedno vzeti uro rezerve. To je Nepal in prav je, da ima vsaka država svojo posebnost.
Selekcija tečajnikov je bila kvalitetna, saj znanje zajemajo z veliko žlico. Če so deset let ali pa še štiri leta nazaj imeli v 80 % slabo in nevarno plezalno opremo, praktično tokrat ni nobenega takšnega, nad čemer sem navdušen; in celo velikokrat v Sloveniji srečam ljudi s slabšo opremo.
Kot sem omenil, delo poteka v naravnem plezališču Balaju, ki je sredi džungle, poln komarjev in pijavk, ampak nas to nič ne moti. Prav tako imajo dve plezalni steni in sicer Lama Pasang Foundation, kjer je stena postavljena iz PVC panel z nanosom kremenčevega peska, ki pa so jih uničili, saj so jih sanirali tako, da so jih premazali s cementom in je stena praktično neuporabna. Druga plezalna stena je postavljena v okolici Balajuja in je last, žal pokojnega, Da Gomba Sherpe, ki je bil inštruktor NMA, gonilna sila vseh usposabljanj v okviru NMA. Pred leti se je udeležil tudi tečaja na Kamniškem sedlu in je vzorno sodeloval s Planinsko zvezo Slovenije, profesionalno pa je bil inštruktor preživetja angleške vojske.
 Na omenjenih plezalnih stenah in v naravnem plezališču smo v celoti predelali skalno tehniko in plezanje. Danes nas čaka preverjanje opreme tečajnikov, nato prosti dan, 28. 6. pa odrinemo proti Slovenski šoli v Manangu, kjer bomo vse do 20. julija. Med tem časom se nam bo pridružil tudi vodja skupine za tehnične standarde pri UIAA Steve Long, ki je zaposlen v angleškem BMC in s pomočjo katerega bomo dopolnili program usposabljanja do te mere, da bo NMA v roku treh let pridobila tehnične standarde UIAA.
Še največ težav mi povzroča kargo, 30 kg sod opreme in sanitetnega materiala, ki nam ga je donirala Tosama. Z njim se ukvarjam že par dni, saj hočejo zanj imeti 25. 000,00 NRp, kar je približno 210 €. Korupcija je tukaj na višku in vsak dan se pregovarjam z letališko administracijo. Oni imajo čas, meni pa se dnevi iztekajo. Na koncu bodo verjetno zmagali, sam pa bom imel občutek, da se nisem predal kar tako. Tukaj ne pomaga ne pomoč NMA, ne da gre za humanitarno delo. ... Država tone v vse večje dolgove, čeprav se skupaj stekajo ogromni denarji vseh odprav, taks za vrhove itd. Samo za dovoljenje za vrh Everesta je potrebno odšteti 80.000 USD. Danes sem govoril z Nimo, ki mi je zaupal, da liter bencina stane 1,2 € in da je potrebno pri nakupu avtomobila državi dati od 25 do 30 % vrednosti avtomobila. Ceste pa so že dvanajst let enake oz. slabše (od mojega prvega obiska Nepala). Pa pustimo politiko.
 Za na pot smo kupili tudi za ca. tri sode zdravil, vključno z oximetri za merjenje vsebnosti kisika v krvi, kar je eden prvih pokazateljev višinske bolezni. Vsa zdravila in sanitetni material bomo porabili na poti do šole in na samem mestu, kjer bo naslednji mesec odprta zdravniška ambulanta tudi za lokalno prebivalstvo. Preostanek pa bomo poslali v bližnji Manang. Vsa zahvala za takšno pomoč gre Ministrstvu za zunanje zadeve (Mednarodno razvojno sodelovanje Slovenije), ki nam delno sofinancira tovrstno humanitarno pomoč in poslanstvo katerega Planinska zveza Slovenije opravlja že od leta 1979. Iz omenjenega me letališka korupcija še toliko bolj jezi, saj se zavedam, kako težko je pridobiti vsa sredstva.
Pred nami je še 25 dni, ki jih bomo preživeli na poti v Manang in Slovenski šoli v Nepalu. Ta čas bomo izkoristili za učenje ledeniške in zimske tehnike. Upam, da čim manj v dežju. S poti se še oglasim s kratkimi sporočili.
Lep pozdrav iz dežele večnega snega v Slovenijo, deželo iz pravljice, skrito za sedmimi gorami in sedmimi vodami.
Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS, alpinist, inštruktor
Foto Matjaž Šerkezi
----------------------------------------------------
Preberite tudi:
- Radio SLO 1: Tečaj planinskih veščin Nepal 2012
- Tečaj planinskih veščin Nepal 2012
 |
Praktično delo poteka po vnaprej pripravljenem programu in sledi smernicam tehničnih standardov UIAA, čemur osebno posvečam še največ pozornosti. Zanimivo mi je opazovati nepalske inštruktorje, ki so bili deset let nazaj moji tečajniki, njihov napredek in dojemljivost za podajanje znanja. Resnično so na visoki ravni, njihova edina težava je čas, ki je tukaj v Nepalu relativen in si moraš vedno vzeti uro rezerve. To je Nepal in prav je, da ima vsaka država svojo posebnost. 
Na omenjenih plezalnih stenah in v naravnem plezališču smo v celoti predelali skalno tehniko in plezanje. Danes nas čaka preverjanje opreme tečajnikov, nato prosti dan, 28. 6. pa odrinemo proti Slovenski šoli v Manangu, kjer bomo vse do 20. julija. Med tem časom se nam bo pridružil tudi vodja skupine za tehnične standarde pri UIAA Steve Long, ki je zaposlen v angleškem BMC in s pomočjo katerega bomo dopolnili program usposabljanja do te mere, da bo NMA v roku treh let pridobila tehnične standarde UIAA.
Za na pot smo kupili tudi za ca. tri sode zdravil, vključno z oximetri za merjenje vsebnosti kisika v krvi, kar je eden prvih pokazateljev višinske bolezni. Vsa zdravila in sanitetni material bomo porabili na poti do šole in na samem mestu, kjer bo naslednji mesec odprta zdravniška ambulanta tudi za lokalno prebivalstvo. Preostanek pa bomo poslali v bližnji Manang. Vsa zahvala za takšno pomoč gre Ministrstvu za zunanje zadeve (Mednarodno razvojno sodelovanje Slovenije), ki nam delno sofinancira tovrstno humanitarno pomoč in poslanstvo katerega Planinska zveza Slovenije opravlja že od leta 1979. Iz omenjenega me letališka korupcija še toliko bolj jezi, saj se zavedam, kako težko je pridobiti vsa sredstva.