sreda, 12. januar 2005, ob 0. uri
POSLOVILI SMO SE OD PROF. MARIJANA KRIŠLJA|
| prof. MARIJAN KRIŠELJ
(15.08.1931 – 04.01.2005)
Nedolgo tega – dve ali tri leta nazaj – sem med brskanjem po knjigarni odkril pesmi, Ostrnice. Dvakrat, trikrat sem jih prebral in videl tisto, kar mi je prvič ostalo skrito: komaj vidne žalne nitke so se vlekle čez lepoto verzov. A tak je pač duh pesnikov, sem si mislil. Kmalu po tistem sem mu, ob naključnem srečanju – bilo je zadnje – čestital in povedal, da me je s pesmimi presenetil. »Nekoč moraš dati ven, kar nosiš«, je rekel. Nič pa ni rekel o kaki prihodnosti, o delu, kar se mi je zdelo nenavadno. Šele zdaj razumem. Kot šele zdaj razumem njegove verze na križu vrh Storžiča. Takrat sem jih le občutil. Vse to je bilo že tiho poslavljanje.
Kdaj se je začelo moje znanstvo s profesorjem Marijanom Krišljem, kot smo ga takrat vsi klicali, niti ne vem, a gotovo je z radijskimi oddajami Odmevi z gora – bilo jih je vsaj 800 – postal ključni posrednik planinske ideje široki javnosti. Skozi njegove oddaje so spregovorili planinci, alpinisti, gorski reševalci, njihove literarne izpovedi je oplemenitil z glasovi dramskih igralcev, planinstvo je postalo kultura za vse. K tem oddajam je povabil tudi mene. Nastalo je petnajst nadaljevanj in te zgodbe so se Marijanu Krišlju zdele dovolj zanimive, da jih je uredil za mojo prvo knjigo »Stene mojega življenja«. To je bilo leta 1975 in v naslednjih letih je priredil in pomagal izdati podobne knjige Pavlu Kunaverju, Danilu Cedilniku, Levu Svetku in Dušanu Jelinčiču. Slovenski jezik, slovenske gore, slovenski narod, slovensko planinstvo; to so mu bile svetinje, tem je služil. Napisal je nekaj scenarijev za televizijske »planinske« filme, najbolj znana pa je bila nanizanka »V hribih se dela dan«, popotovanja po Slovenski planinski poti, transverzali od Maribora do morja. Pisal je tudi sam, pa še tam so z njegovimi besedami spregovorili drugi. Prva knjiga je bila »Mount Everest – Sagarmatha«, po radijskih poročilih iz baze pod Everestom sestavljena zgodba o odpravi 1979. Knjigo je odpravi podaril že ob njeni vrnitvi v Slovenijo. Naslednja je bila »Zlata naveza«, povzeta iz pogovorov z Miho Potočnikom o njegovem plezanju z Jožem Čopom in Stankom Tominškom, za njo pa še »Gore v ljudeh« ter »Jakob nad Preddvorom«. Od 1980 do 1986 je bil urednik Planinskega vestnika.
Sam ni bil alpinisti, a najbolj ga je zanimal prav alpinizem – predvsem alpinisti in tisto najgloblje v njih, kar jih žene, preganja in pomirja. Tako je prav za 20-letnico naše odprave na Everest izšel »Lotosov cvet«, romanizirana resnična zgodba odprave, skoraj psihoanaliza posameznikov, ki jim je prav zaradi resničnosti spremenil imena. Mislim, da je mesece ali celo leta poslušal magnetofonske trakove, posnete takrat, iz odtenkov glasov sklepal na občutke in čustva, in vse to zapisoval in skušal izluščiti samo bistvo: »Skrivnost našega življenja je shranjena v biseru v lotosovem cvetu… In ta biser čuvajo bogovi.« Nemir in hrepenenje »junakov« njegovega Lotosovega cveta sta se naselila prav v samem pisatelju – Marijanu Krišlju – in ga nista izpustila, dokler se skozi venčne liste lotosa ni dokopal do sredine cveta - a prav do bistva, do samega bisera, se v tem življenju pač ne pride. Bi prišel še globlje, če bi bil sam alpinist? Ali pa se mu je – občutljivemu in skrajno kulturnemu človeku – zdelo, da bi mu zunanja grobost pokvarila tisto globljo podobo, ki jo je videl ali slutil v alpinizmu. Morda je le hotel ohraniti svojo svobodo, neodvisnost. Tudi to najino dolgo znanstvo je bilo v bistvu neko veliko prijateljstvo, pa vendar brez dotikov, ki bi bili lahko boleči. Hote ali nehote pa mi je postal merilo neke visoke vrednosti.
Zares in popolnoma njegove so Ostrnice, z njimi se daje na vpogled – pa tudi tu ne čisto naravnost. Prispodobe, parabole, simboli. Tudi črna noč, minevanje, kazen za pohlep. In odrešitev v naravi, nad njo, v Bogu. Ves čas pa roka ob njem, na katero se opre – da ne pade in da ne vzleti.
Zares so njegove pesmi, zares je njegov Strožič - in njegov je križ na njem. Nekoč sem pod večer prišel na vrh, sonce je svetilo že rdeče, mlad par je gledal v dalj, na novem križu sem prebral njegov verz: »Križ je tu, za tebe in za mene… Zamere zemske ni nobene; naj se v razgledu duša razodene, kot v snu!«
Pogledal sem dol v temneče se podnožje in ga poklical; kako vesel sem, da sem ga takole srečal, v verzu, ki ga zlatijo zadnji žarki. – Lepo počivaj, dragoceni človek.
Tone ŠKARJA
Prof. Marijanu Krišlju je Planinska zveza Slovenije v letu 2004 podelila Svečano listino PZS za njegovo vsestransko, uspešno planinsko delo, posebej na področju publicistike. |
|
