Tabor za perspektivne alpiniste je bil tokrat organiziran jeseni, računajoč na odlične ledne razmere v velikih severnih stenah, ki se običajno naredijo ob tem času. Temu je tudi tokrat bilo tako le, da vreme ni »sodelovalo«. Vremenski pogoji za največje stene so bili v času tabora slabe. Imeli smo praktično le dva dneva in pol, primerna za plezanje v gorah pa še ti z obilico svežega snega. Posledično se je večina fantov prvič srečala z zahrbtno posneženimi ledeniki, ob plezanju pa so nekatere smeri močno spominjale na najbolj razvpite posnetke škotskega plezanja. Vseeno je bila morala na višku in fantje so delovali kot, da bi bilo vreme lepo. Nekaj dobrih vzponov in poizkusov to več kot dokazuje. Žumer, Šošteršič, Kramer in Kračun so v slabem vremenu dostopili do bivaka Leschaux in naslednji dan poskusili v Mrtvaškem prtu (IV, 4+, 750 m), Lavrič in Krišelj pa sta dostopila do bivaka Charpoua z namenom prečenja Drujev. Oba poizkusa imata veliko večjo vrednost, kot jima priznava povprečen alpinist in dokazujeta zdravo brezkompromisnost mladih alpinistov.

Presenetila je »borbenost«, ne brezglava, seveda. Že nekaj časa nisem imel prilike videti tako zagnanih fantov. Brez preračunljivosti in taktiziranja. Pomembno je bilo le, da se gre v gore, če je le majhna možnost za uspešen vzpon. V vsem času tabora ni bil opravljen, poleg naših, niti en sam resnejši vzpon v gorah nad Chamonixom. Tudi izbira ciljev je bila nestandardna in vzponi v Chardonneju so verjetno prvi slovenski vzponi v preplezanih smereh. Oba s Petrom sva si enotna, da tokratna garnitura udeležencev seva svetlo perspektivo slovenskega »pravega« alpinizma. Upam, da bodo fantje ta občutek še nekaj časa obdržali. Misliva, da je akcija vredna ponovitve, saj termin ponuja specifične razmere v gorah in hkrati možnost kvalitetnih umikov v nižje ležeče stene v primeru slabega vremena.

Tabor je organizirala in finančno podprla Komisija za alpinizem PZS. Tabor je podprla tudi trgovina Promontana.