na Grossglocknerju. Kolegica Nataša si je zame sposodila manjkajočo opremo, sposodil sem si tudi lesen cepin ter nase nadel popolnoma nove kavbojke in velikanske gojzarje Jugo armade.

Da z našo popolno bojno opremo za dva dni ne bo šale sem spoznal takoj, ko je pot nad Pasterco zavila navzgor. Nataša je bila pod težo nahrbtnika čisto zgrbljena in sem se ponudil za kavalirja. Če je bil moj nahrbtnik težak, potem je bil njen svinčen. Ko smo prišli do snega, si sploh ni bilo treba nadeti derez, saj se je ta pod mojo težo povsod prediral.

V koči me je kot zelenca zanimalo, kaj naša alpinistka nosi v nahrbtniku. V njem je bilo vse, kar zadnjih nekaj mesecev ni vedela kam pospraviti in je pač vrgla v nahrbtnik. Ven sem potegnil knjigo »Hoja in plezanje v gorah«, kozarec vloženih kumaric in še marsikaj drugega. Takrat sem ugotovil, da knjige in kumarice v gore ne spadajo in tega se držim še sedaj.

Nekoč (do pojava cenenih fotokopirnikov-tiskalnikov) smo s seboj nosili v stene plezalne vodnike. Brez njih bi težko našli smer, na srečo pa je bila večina dokaj tankih in lahkih. Izjema je bila knjiga Tineta Miheliča »100 najlepših vzponov«, ki je bila še težja od kozarca vloženih kumaric.

Po izkušnji na Velikem Kleku sem vedno pripravil opremo pred turo in predvsem nikoli nisem tlačil v nahrbtnik stvari, ki jih ne bom potreboval. Še tisto, kar potrebuješ (npr. vrv, vponke) je dobro imeti čim lažje, da si hiter in okreten tako na dostopu, kot tudi v steni.

Andrej Pečjak