»Če hočeš ujeti vlak, moraš teči hitreje kot pelje vlak,« je dejal Aleš Kunaver takrat pred več kot 40. leti, ko smo Slovenci začeli dohajati svetovne narode v alpinizmu. To je veljalo tako za vzpone v domačih težkih stenah, v Dolomitih in zahodnih Alpah kot v Himalaji. Predvsem so izstopali alpinisti najmočnejših odsekov ljubljanske Matice, Akademika, pa Kamničani, Kranjčani, Tržičani in mojstranške veverice.
Najmočnejši izziv ali sanje vsakega alpinista je bila Himalaja, vendar se je bilo ob množici odličnih plezalcev zelo težko prebiti v najožji izbor. Zato smo iskali vedno nove potrditve in nove zanimive cilje.
In kaj je bilo bolj skrivnostno, vznemirjujoče, neznano kot mogočno ostenje v Kaliforniji. Tam v odmaknjeni deželi so domači plezalci razvili svojo tehniko plezanja, s posebnimi pripomočki in z drugo filozofijo, ki jo Evropejci nismo poznali. Osnovno pravilo je bilo zapustiti steno po vzponu čisto in s tehniko neomadeževano; torej so bili to začetniki današnjega »prostega plezanja«.
Tako se je skupinica Slovencev odločila preizkusiti svojo moč in korajžo tam kjer so bili pred njimi le redki Evropejci, veliko steno pa so preplezali pred nami le še Angleži in Švicarji. Tako je pisalo v Alpinismusu in Mountain Magazinu.
V poznejši desetletjih je postalo ostenje EL Capitana eldorado plezanja v kopni skali. Kdor je le hotel kaj veljati v plezalnem svetu, se je moral spopasti s svojim strahom in ameriško tehniko. Nam so sledili mnogi domači plezalci od naše mojstranške ekipe trinajst let kasneje, do Tomaža Humarja, množice mladih in seveda do naše Martine Čufar, ki je v modernem času v El Capitanu splezala neverjetno težke smeri in to zelo hitro.
Vabljeni!
|
