petek, 11. februar 2005, ob 0. uri
UMRL JE ZORAN JERIN|
| ZORAN JERIN (1925 – 2005)
»Kdor ubije monala (svetega ptiča Himalaje), ga bogovi kaznujejo z nemirom, da se bo moral vedno znova vračati tja do smrti …«, je Zoran Jerin slišal prerokbo, ko je na svoji prvi odpravi v Himalajo – na Trisul leta 1960 – skoraj ponevedoma ustrelil tega mavričnega fazana.
In petnajst let pozneje, na zadnjem himalajskem potovanju, ko nekje pod vrhovi Ganeša odkloni menihov dar – sveto kovinsko kobro – je spet narobe: ».. nemiren boš blodil po teh dolinah in gorah in želel, da bi še kdaj srečal človeka, ki ti bo dal sveto kačo ..«
Če je slovenski himalaizem črpal moč iz želja in sposobnosti alpinistov, je bil Zoran Jerin tisti, ki je cilje opredelil v čas in prostor, kar pomeni, da je preštudiral literaturo, poiskal zemljevide in naredil načrt poti. Goro samo je prepustil alpinistom, bil je kronist, skrben zapisovalec, mnenje ali nasvet pa je povedal le na prošnjo ali vprašanje. Z njim sem bil leta 1965 na prvi odpravi na Kangbačen. Že na začetku je manjkalo denarja in štirje prostovoljci so v izhodiščnem mestecu Daranu čakali, ali bodo iz domovine poslali denar in nam bodo lahko sledili, ali denarja ne bo in se bodo vrnili domov. Zoran je bil med njimi – celo najbolje je ocenil, kdo lahko ostane in kdo naj gre naprej. Pri drugi odpravi na isto goro – leta 1974 – mi je povsem zelenemu vodji močno pomagal v džungli katmandujske birokracije in mi po potrebi držal roko še vse do baznega tabora in prvi teden dela na gori. Nato je odšel proti tibetanski meji odkrivat neznane kraje, a tudi zatočišča za tibetanske upornike, kadar jih je kitajska vojska zasledovala. Novinar pač! Novinar, a tudi tehnik. Plovba po reki Tamur je bila njegova zamisel. Ni šlo sicer z bambusnim splavom za vso odpravo s tovori vred (kdo bi pa zapravil teden dni za gradnjo splava?), a športna etapa na zračnih blazinah (in pod njimi) po dvajset kilometrskem odseku divje reke je uspela in niti utonil ni nihče. O Himalaji in ljudeh je zvedel in vedel daleč več kot drugi. Ni nosil sebe po deželi, dežela se je vpijala vanj. Azijsko miren je več poslušal kot govoril, a kar naprej pisal v dnevnik in na papirčke, zvečer pa tipkal in tipkal Himalajski dnevnik in članke za Delo in TT. Hkrati dejaven član odprave in zmerno odmaknjen novinar je bil najboljši kronist in poročevalec, kar so jih naše odprave imele.
»In nekega leta in nekega dne spet strmiš v isto goro. Spet riješ v mehki sneg, pa se ti zaradi spominov zdi trši kot nekoč. Spet piješ šerpovski čaj. Mar je res slajši kot v davnih dneh? Popotnik se je spet vrnil k nasprotni mu gori in ta mu je zdaj kot star, dober znanec. Odbila ga je nekoč in spet zvabila k sebi. Tako kot počno s fanti lepotice. Saj še nismo povedali, kako lepa je ta srhljiva gora. Tako lepa, da zavrnjeni fantje sanjajo o njej.«
Tako je zapisal duh druge odprave na Kangbačen, ki je šla popravljat manjko prve – vzpon na glavni vrh. In težo vodenja velike odprave je začutil takole:
»Nikoli ne bo noben vodja povedal vseh svojih občutkov v mesece dolgi bitki za Everest, v kateri je breme zmage sicer prijetnejše od bremena poraza, ni pa nič manj težko..«
Petnajst let je med njegovo prvo in zadnjo potjo v Himalajo. Na Trisul je leta 1960 vsa odprava potovala z ladjo, do vrnitve je trajalo skoraj pet mesecev. Bolj kot ta odprava pa je bil za Zoranovo obzorje in za nadaljno smer slovenskega himalaizma pomemben pohod, ki sta ga z Alešem Kunaverjem opravila pozimi 1962-63 od Katmanduja do Dardžilinga po takrat še brezcestnem vzhodnem Nepalu. Takrat so se zarisali stvarni in za tiste čase tudi fantazijski cilji prihodnosti: Kangbačen, južna stena Lotseja, Everest, Kangčendzenga. To je bil prvi živi stik Slovencev z visoko Himalajo. Tretjič je bil v Himalaji na odpravi Kangbačen 1965, četrtič na Anapurno II leta 1969 in petič leta 1972 na prvi odpravi v južno steno Makaluja. Leta 1974 je spremljal drugo odpravo na Kangbačen, a je moral zaradi neodobrenega dopusta predčasno nazaj. Zadnjič je bil tam jeseni 1975, na samotnem pohodu z »večnim« spremljevalcem Šerpo Pembo Gjalzenom. Lok skozi Langtang in Ganeš Himalajo mu je bil zaključek pohodov in začetek izpovedi »Himalaja, rad te imam!« Podaril mi jo je ob odpravi na Everest: »Tonetu-sahabu v spomin na dneve, ko sva skupaj imela rada Himalajo – Zoran-sahab.«
Imela sva jo rada in jo še imava. In vem, da kljub prerokbam Tvoj duh ne blodi po Himalaji, pač pa se mirno kot jutranje meglice dotika njenih pobočij in dviga k sončnim vrhovom.
------------------------------------------------------------------------------------
Zoran Jerin se je rodil 13.02.1925 v Celju in umrl 06.02.2005 v Ljubljani. Študiral je strojništvo, a se je že leta 1952 posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in Delu. Bil je urednik Tedenske Tribune (TT), Tiska za mladino in razvedrilo in Radarja. Napisal je knjigi Vzhodno od Katmanduja (MK 1965) in Himalaja rad te imam (MK 1978), kot soavtor pa je sodeloval pri knjigah Makalu (MK 1974), Kangbačen (MK 1976), Na vrh sveta (MK 1979) ter Letalstvo in Slovenci II (ZB 1990). Pri PZS je bil od 1963 – 2005 član komisije za odprave v tuja gorstva.
Tone Škarja
|
|
