Naključno ali ne je prav v letu te razstave tudi 50 let od ustanovitve Komisije za odprave v tuja gorstva, organizirane pri Planinski zvezi Slovenije prav z namenom sistematičnega poseganja v najvišje gorstvo sveta. Povedati je treba, da v takratnih razmerah drugačen način sploh ni bil mogoč, pa tudi drugi so takrat organizirali odprave »centralno«, torej napol državno. Prve vzpone na najvišje vrhove smo sicer zamudili, zato pa smo toliko bolj pohiteli s prvenstvenimi smermi po stenah osemtisočakov.

Po 12 letih »pripravljalnega« obdobja je leta 1975 naša prva odprava na osemtisočak že uspela z veličastnim dejanjem - prvim vzponom po južni steni Makaluja. To je bila šele tretja stena kakega osemtisočaka; po britanskih južni Anapurne 1970 in jugozahodni Everesta 1975. Posebnosti: Marjan Manfreda je sledil Stanetu Belaku na vrh brez dodatnega kisika, Janez Dovžan je rešil Zorana Bešlina z višine nad 8000 metrov, skupaj je vrh doseglo 7 plezalcev, torej še Janko Ažman, Nejc Zaplotnik, Viktor Grošelj in Ivan Kotnik.

Drugi osemtisočak je bil Gašerbrum v Karakorumu 1977 v organizaciji tržiških alpinistov. Po novi smeri sta vrh dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, na gori pa je za vedno ostal Drago Bregar. Po krivici oziroma iz neznanega vzroka odprava ni bila uvrščena v prvi zbornik Na vrh sveta (1979).

Odpravi Everest ´79 je prvi uspelo preplezati zahodni greben. Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku so na vrhu sledili še Stane Belak, Stipe Božić in sirdar Ang Phu, ki pa je ob vračanju umrl. Šele ob izjavi Chrisa Boningtona za lanski PV, da je njegov največji uspeh prav zaradi zahtevne organizacije odprava v jugozahodno steno Everesta leta 1975, je tudi nam prišlo na misel, da smo le 4 leta za slavnimi Britanci na isto goro Slovenci potegnili v vseh pogledih še težjo in zahtevnejšo smer. Takšno zapoznelo in samopodcenjevalno razmišljanje nas Slovence tepe tudi na pomembnejših področjih, kot je alpinizem.

Uspehi zahtevajo nove uspehe. Skoraj preplezana južna stena Lotseja 1981 in pol leta kasneje verjetno največja odisejada v vsej himalajski zgodovini, dvo in pol tedenski vzpon in sestop po južni steni Daulagirija naveze Belak-Berčič-Tratnik, sta dokončno utrdili mesto Slovencev v svetovnem alpinističnem vrhu.

Prvi vzpon na Jalung Kang, zahodni vrh Kangčendzenge, je leta 1985 uspel Tomu Česnu in Borutu Bergantu, vendar se slednji ni vrnil z gore.

Po vrsti drugih uspešnih odprav je tu Kumbakarna ali Džanu (1989) s solo prvenstvenim vzponom Toma Česna, obetavnim začetkom solo vzponov in alpskega načina.

Šiša Pangma leta 1989 (Kozjek, Štremfelj, Bence, Grošelj) je bila hkrati generalka za Kangčendzengo leta 1991. Odprava na preostale 3 vrhove tretje najvišje gore sveta bi bila brez smrtne nesreče Marije Frantar in Jožeta Rozmana verjetno naša najuspešnejša. Prvi vzpon po južnem grebenu Južnega vrha (Marko Prezelj in Andrej Štremfelj), edini vzpon na alpski način v vsej zgodovini petih vrhov Kangčendzenge, vzpon Uroša Ruparja na Srednji vrh in Vikija Grošja in Stipeta Božića na glavni, ob tem pa še prvenstveni smeri na dva druga vrhova upravičujeta to domnevo.

Vzponi, ki so predmet te razstave, so le nekake oporne točke, klini, ki nakazujejo potek smeri razvoja slovenskega himalajizma. Če bi jim sledili, kot teče vrv skozi kline, bi bilo prostora daleč premalo in tale govor bi bil branje debele knjige. Zato le še dotiki:

Štirinajsti, torej zadnji osemtisočak - Anapurno - smo dosegli leta 1995. Prvi uspešni smučarski spust z vrha do baze sta naredila brata Davo in Andrej Karničar, uspeh je z vrhom dopolnil Tomaž Humar.

Južna Kangčendzenga je prinesla prvi »zlati cepin«, drugega sta leta 1996 za severno steno Ama Dablama dobila Tomaž Humar in Vanja Furlan.

Zagotovo ni bil nič manj pomemben prvi vzpon iz Tibeta na Gjačung Kang (1999, Jakofčič, Mežnar, Čar, Jošt, Prezelj, Štremfelj), še posebej zaradi vztrajanja kljub dolgemu obdobju močnega sneženja.

Posebna zgodba je solo vzpon Tomaža Humarja v južni steni Daulagirija jeseni 1999. Z vstopom v vpadnici vrha in izstopom na istem mestu kot odprava 1981, predvsem pa s prvim internetnim prenosom plezanja v himalajski steni je lep čas držal v napetosti in pred ekrani »ves svet«.

Prvi nepretrgani smučarski spust z vrha Everesta do baznega tabora je leta 2000 uspel Davu Karničarju. Ne dolgo za tem je prvi spust s snežno desko izvedel Marc Sifredi. Zanimivo je to, da sta oba drsela na Elanovih smučeh, oziroma deski, a da kljub našemu izrecnemu opozorilu tovarna ni tega v svoji propagandi nikjer omenila. Morda bi podjetju preveč zrasla cena.

Še dva »zlata cepina« sta prišla v slovenske roke, pravzaprav trije: Leta 2006 Marku Prezlju in Borisu Lorenčiču za prvo smer v severni steni Čomolharija, istega leta pa tudi kot nagrada publike Pavletu Kozjeku za prvenstveno solo smer na Čo Oju. Za vzpon v letu 2011 sta ga dobila Nejc Marčič in Luka Stražar za novo smer na K7-W v Čarakuzi (Karakorum).

Ženski alpinizem je bil vedno močna veja na drevesu slovenskega. Ob naši najuspešnejši himalajki Mariji Štremfelj ne moremo mimo samostojnih alpinistk Tine Di Batista, Tanje Voglar, Monike Kambič in Tanje Grmovšek z odličnimi vzponi v stolpih Trango, pa vztrajnih Irene Mrak in Mojce Švajger (Nanga Parbat) in še drugih.

Trenutna slika našega himalajizma je nekako takšna: nekaj klasičnih vzponov na osemtisočake, predvsem komercialno bolj eksploatiranih (Everest, Čo Oju, Manaslu), veliko pa tehnično zahtevnih vzponov na - v himalajskem smislu - nekaj nižje vrhove, šest in sedemtisočake. Morda, vsaj upati je, da bodo novi pristopi v organizaciji usmerili vsaj nekaj teh resničnih mojstrov navpičnega granita in strmega ledu še v »zadnje« probleme sten 2 x 7 = »14 veličastnih«. Vedno je nekaj, kar je mogoče razglašati za vprašanja prihodnosti, kar je glavno mamilo za one, ki hočejo več. Zato tudi uporaba naslova kultnega kavbojskega filma pri tem izzivu.

Tone Škarja

--------------------------------------------------
Povezana novica:
- Mogočne stene - Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji