torek, 13. julij 2004, ob 0. uri
NAPOTKI ZA VARNO HOJO IN GIBANJE V GORAH V POLETNI SEZONI|
| Tudi po umiritvi tal na potresnem območju še vedno obstaja stalna nevarnost padajočega kamenja iz krušljivih sten. To pa ne velja samo za potresno območje, ampak za ves naš visokogorski svet. Proženje kamenja, ki je običajno najmočnejše po otoplitvah v pomladanskem in zgodnjem poletnem času, se je zaradi letošnjih obilnih snežnih padavin, raztegnilo skozi vso sezono.
Za zaščito priporočamo nošenje čelade in upoštevanje navodil za kar najbolj varno gibanje na planinskih poteh.
Druga nevarnost so po letošnji dolgi zimi številna snežišča, ki bodo na severnih straneh ostala še dolgo v poletje. Za veliko večino planincev je najbolj priporočljivo, da se ne podajajo na poti, na katerih so snežišča, ki se jim ni mogoče izogniti. Če imamo s seboj cepin in dereze, a ne vemo, kako jih je treba uporabljati in se tega tudi nismo praktično naučili v planinski šoli, smo zaradi lažnega občutka varnosti v resnici še bolj izpostavljeni nesreči. Uporabe te opreme se sami ne moremo pravočasno in varno naučiti.
Tretja nevarnost, na katero želimo posebej opozoriti, so nevihte in s tem nevarnost strele. Zato spremljajmo vremensko napoved, načrtujmo temu primerne ture. Če se kljub temu znajdemo v takšnih okoliščinah, ukrepajmo hitro in brez panike: umaknimo se z grebenov in drugih izpostavljenih mest, vedrimo čepe, pod večjimi stenami (ne pod drevesi!), vendar vsaj nekaj metrov stran in nekaj metrov narazen. V votlinah je varneje čepeti na sredini. Kovinski predmeti naj ne segajo nad naše rame, odložimo jih nekaj metrov stran, mobilni telefon pa spravimo kar najgloblje v nahrbtnik.
Poleg teh treh nevarnosti naj poudarimo še nekaj nič manj pomembnih napotkov in nasvetov za varnejše gibanje v gorah:
Priporočamo, da si za vsako turo izdelamo načrt izleta. V mislih imamo podroben načrt, v katerem si bomo določili cilj izleta, razdelili turo na odseke in te odseke tudi časovno ovrednotili. Tako bomo lahko natančneje (z določeno rezervo seveda) določili tudi uro povratka domov. Drugo, kar bo vidno iz tega načrta, bo čas, ki ga bomo porabili za turo. Zastavili si bomo vprašanje, ali smo letos že opravili kakšno podobno turo, ali smo jo sploh sposobni izvesti, ne da bi se po nepotrebnem izpostavljali in ali morda ne presega naše sposobnosti. Iz načrta izleta bomo ugotovili telesno in duševno zahtevnost našega cilja, potrebno strokovno znanje in opremo. Morda bomo ugotovili, da želenemu cilju sami nismo kos in ga bomo odložili ali si bomo poiskali vodnika.
Planinski zemljevidi prikazujejo ves naš gorski svet. Vzemimo zemljevid in poglejmo, kje bomo hodili, preberimo si vodnike. V 47 primerih so planinci zašli, v 6 pa so se prepozno vrnili s ture, kar je povzročilo skrb domačih, reševalcem pa še eno iskalno akcijo. Zadostni razlogi torej, da opozarjamo na boljšo in kvalitetnejšo pripravo na turo, oziroma upoštevanje predloga glede načrta. Prav tako med turo puščajmo sled, kje smo hodili in do kam smo prišli. Ne sicer s smetmi, ki bi jih odmetavali vsevprek, ampak z vpisom v vpisnih knjigah po planinskih postojankah in na vrhovih.
Na poteh v visokogorju, na mestih kjer je pot tako speljana, da lahko zgornji planinci ali celo živali sprožijo kamenje, nosimo čelado.
Imejmo varnostni (plezalni) pas in samovarovalni komplet, kadar hodimo po zelo zahtevnih poteh in poteh s stalnimi varovali (uporabe se navadimo že prej, pred odhodom pa tudi to opremo še posebej preverimo).
Sleherno leto moramo svoje cilje izbirati postopno, tako glede trajanja izleta, višinske razlike kot tudi težavnosti (zahtevnosti).
Na trgu je polno raznovrstne obutve. Upoštevajmo, da nogo oziroma gleženj najbolje varuje visok čevelj, ki ima rebrasti vibram podplat. To ni zanemarljiv podatek, saj je padec najpogostejši vzrok nesreče in tudi zdrsi so med prvimi vzroki. Ankete so pokazale, da visoke čevlje nosita le dve tretjini pohodnikov.
Na zahtevne ture ne hodimo sami.
Kdor ima namero hoditi na zahtevne ture, naj se vključi v planinsko šolo, tečaj varne hoje v gore, nujno pa je, da si prebere literaturo o temSkratka, nabere naj si potrebno znanje že v dolini in pridobi izkušnje na predhodnih lažjih turah. Svetujemo, da si začetnik ali oseba s premalo izkušenj in znanja to pridobi na organiziranih izletih.
Med hojopo gorah v skupini, se nikoli ne ločimo od nje, ampak hodimo vedno skupaj. Če smo se odločili, da gremo na turo skupaj, se tako tudi vrnimo.
Na zahtevnih poteh upoštevajmo, da so poti in varovala lahko tudi poškodovana. Zaradi varnosti je prav, da se planinci pozanimamo o dejanskem stanju poti in markiranja. Podatek o poškodbah poti ali varoval sporočimo na Komisijo za pota PZS.
Mobilni telefoni nam lahko v primeru nesreče veliko pomagajo oziroma zelo skrajšajo čas do prihoda reševalcev na mesto nesreče. Zato vzemimo telefon s seboj na turo. Naj bo baterija napolnjena in ne uporabljajmo ga po nepotrebnem. Vendar naj telefon ne bo izgovor za brezglavo divjanje po gorah. Zaradi zelo razgibanega sveta imejmo v mislih dejstvo, da pokritost gorskega sveta s signalom našega aparata ni popolna in možnost sporočanja naše morebitne stiske ni zanesljiva.
Vsi, ki so bolni, ali so preboleli katero od bolezni, naj se pred prvim izletom v gore posvetujejo z zdravnikom o nameravani turi. Upoštevajo naj nasvete zdravnika in se po njih tudi ravnajo. Obolelih je v gorah vedno več. V lanskem letu je bila bolezen vzrok nesreče v 30 primerih, kar predstavlja 8 % vseh nesreč.
GRS Slovenije – Podkomisija za informiranje |
|
