PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


sreda, 15. januar 2014, ob 0. uri

Odprava AO PD Tržič na Ama Dablam (6856 m)

Člani odprave AO PD Tržič, ki je potekala novembra 2013, so bili: Janez Levec - vodja, Janez Primožič - Brus, Domen Bole, Sašo Rožič; Šerpa Dawa, kuhar Kumar, vodja Passang.
Vsa dogodivščina se je začela odvijati v ponedeljek zvečer, 28. oktobra. Poleteli smo z domačega letališča preko Münchna in Abu Dhabija v Katmandu. Pri vsakem postanku nas je čakalo mukotrpno čakanje na naslednji let, ki se je vsakič vleklo čez celo noč. V večernem Katmanduju smo pristali po dolgih 48 urah posedanja po letalih in letališčih.

Na letališču se prvič srečamo s spretnimi nepalskimi uradniki, ki nam prodajo 90-dnevno vizo namesto 30-dnevne. Nato smo odhiteli do hale, kjer sprejmeš svojo prtljago. Vsi smo se zavedali, da je sedaj ključni trenutek za uspešnost odprave. Ko smo vstopili, je že vsak strigel z očmi in oprezal za svojo ogromno in preko 30 kg težko torbo. Čez nekaj trenutkov že stojimo vsak s svojo ''prasico'' ter nasmehom na obrazu. Sledil je še varnostni pregled in že se znajdemo pred letališčem, kjer butnemo v vrvež domačinov in množico trobečih in starih malih Suzuki Marutijev. 

Pričaka nas naš vodja agencije Passang, ki nam priskrbi prevoz do našega hotela Manang. Hotel se nahaja v najbolj turističnem predelu Katmanduja, ki se imenuje Thamel. Sama vožnja do hotela je bila kar razburljiva, saj je šofer ''zašibal'' po levem voznem pasu, medtem ves čas trobil, spremljalo pa nas je poskakovanje avtomobila po slabih in natrpanih ulicah.

Odhod iz Lukle proti bazi, Janez L. in Janez P., foto Sašo Rožič

Takoj se sestanemo v avli hotela, kjer se spoznamo s Passangom in začnemo urejati ostale formalnosti glede odprave, predvsem finančne. Sledil je nočni ogled glavne ulice ter nato težko pričakovani počitek. Naslednji dan smo začeli z ogledom budističnega templja na drugem koncu mesta, kjer nas je sprejel tudi lama. Popoldan smo namenili še zadnjim nakupom pred odhodom iz Katmanduja, večer pa smo preživeli v tradicionalni gostilni, kamor nas je na spoznavno večerjo povabil naš Passang. Predstavil nam je še ostala člana odprave, šerpo Dawo ter kuharja Kumarja. Večerjali smo njihovo narodno jed dal-bhat, ki mi je bila takrat prav slastna, proti koncu odprave pa je zanimanje zanjo povsem splahnelo. Večer so nam popestrili plesalci in pevci z njihovim narodnim programom ter seveda domače žganje in pivo. 

Aklimatizacijska tura na Kalapatar 5545 m. Z leve Sašo, Domen, Janez L. in Janez P., foto arhiv Saša Rožiča
Naslednji dan, 1. novembra pa je sledil odhod proti gori. Zgodaj zjutraj stojimo pred hotelom, kjer nas pobere taksi in nas odpelje na letališče za notranje lete. Tukaj imamo zopet nekaj bojev sami s sabo, ko zagledamo infrastrukturo letališča ter način dela uradnikov in varnostnikov. Vsega tega se v navdušenju, kam bomo leteli, hitro navadimo. Pristali bomo namreč na letališču Lukla, ki slovi kot najbolj nevarno letališče na svetu, saj leži v osrčju Himalaje, njegova steza pa je speljana v hrib z znatnim naklonom. Po opravljeni letališki proceduri in pretečeni uri ali dveh že sedimo v dvomotornem letalu, ki ropota nad Katmandujem in se usmeri proti belim vršacem v daljavi. Let, ki je trajal 30 minut, hitro mine in že se pripravljamo na pristanek. Pilot preleti oster greben ter letalo spusti v oblake. Takrat nas nekajkrat močno strese, vse skupaj traja nekaj minut, nato pa smo že globoko v dolini, pred nami pa se pokaže pristajalna steza. Letalo se usmeri proti stezi, ki je pred nami videti kot zid. Tik pred pristankom pilot letalo poravna, nekajkrat odskočimo in že se ustavljamo v Lukli na višini 2800 m. Zlezemo iz letala in se oziramo za prvimi gorami, ki so visoko nad nami.

Sledilo je pakiranje opreme in tovora za nosače in jake, ki ga bodo prenesli v bazni tabor pod Ama Dablamom. Mi pa smo se še isti dan pripravili za odhod na 7-dnevni aklimatizacijski treking proti Kalapatarju (5545 m), ki leži nad Mount Everestovim baznim taborom. 65 kilometrov dolga pot nas je vodila skozi pokrajino, ki sem jo do sedaj opazoval samo v knjigah in na televiziji. Ves čas smo bili v pričakovanju, kaj bomo ozrli in poslikali. Šli smo skozi mnogo vasic, v katerih je veliko prenočišč, ki se jim reče lodgi, v katerih smo spali tudi mi. Prvi dan smo se spustili do vasi Phakding (2600 m) in tam prespali. Spremljal nas je šerpa Dawa, ki pa nad našo prehitro hojo ni bil navdušen, saj smo do tja porabili samo slabi 2 uri. Naslednji dan je sledil Namche Bazar (3440 m), ki pa je že skoraj pravo mesto. Tam dobiš, kar ti srce poželi. Tukaj smo preživeli tudi naslednji dan za kratke aklimatizacijske vzpone. Zjutraj smo odšli občudovat sončni vzhod na bližnji hrib ter seveda prvič ozrli naš želeni cilj - Ama Dablam, za njim pa so žareli Lhotse, Nuptse in Everest. V daljavi se je dvigal visoko nad dolino in v glavi so se začele plesti razne misli. Sledil je dan, ko smo se prek vasi Tengboche (3870 m), kjer leži znan samostan, odpravili do vasi Pangboche (3900 m), kjer smo tudi prespali. Vas leži pod Ama Dablamom in je tudi izhodišče za naš bazni tabor. Tukaj smo ga prvič ogledali v vsej svoji veličini in strmini. Naslednji dan smo se podali skozi vas Pheriche (4250 m) do vasi Lobuche (4920 m). Na levi strani sta nas spremljala Taboche (6501 m) in Cholatse (6440 m). Ob popoldanskem prihodu v Lobuche pa se nam je odprla kulisa velikanov, pred nami so žareli zahodna stena Nuptseja, Changtse in Pumori. Po mrzli noči smo naslednji dan odšli do vasi Gorakshep (5160 m) ter se začeli vzpenjati na Kalapatar. Po dveh urah smo stali na mrzlem in vetrovnem vrhu, pogled pa se nam je odpiral proti Zahodni globeli, nad katero so se dvigali Everest, Nuptse in Lhotse. V mislih sem plezal na opazovane gore, po drugi strani pa je bilo navdušenje takšno, da bi z videnim lahko odpravo tudi zaključili, toda glavni cilj nas je še čakal. Sledil je povratek v vas Lobuche, kjer smo si mrzlo noč še zadnjič začinili z neslastnimi tuninimi špageti s kerozinom. Vse preživete dneve sta spremljala strah pred želodčnimi problemi in boj s pridobljeno višino. Naslednji dan, 7. novembra je napočil dan za celodnevni marš do naše baze. To smo opravili preko vasi Dingboche (4410 m), skozi katero gre pot proti mogočni južni steni Lhotseja. 

Pozno popoldan smo dosegli naš bazni tabor na višini 4700 m. Prvi vtis mi je bil zelo pomemben, saj sem vedel, da bomo tu preživeli veliko naslednjih dni. Razprostiral se je travnik, posejan s šotori, ki ga je na desni omejeval napol zamrznjen potoček, za njim se je lomil ledenik, nad katerim se je dvigal Ama Dablam, na levi pa so se granitni bloki dvigovali v goro. Odlično! Pridemo do naših šotorov, vsak svoj šotor za spanje, jedilnica, kuhinja, tuš. Kje je WC? Nad bazo vidimo iz kamna sezidan prostor, ki je nekje 100 m stran in precej v breg, ta razdalja nam je povzročala še največ težav. Živeti v bazi smo se hitro navadili, le -10 stopinj Celzija ponoči v šotoru ne. Kuhar se je trudil, le začimbe so nam malo delale težave. Naslednje dni smo zbirali informacije o stanju na gori. Izvemo, da letos še nihče ni stal na vrhu. Morala pade, sprašujemo se, kaj počnemo tukaj, ali je nemogoče priti na vrh. Zaradi velike količine zapadlega snega je neprehoden del, imenovan Mushroom ridge, na višini 6200 m, kjer prevladujejo prhek sneg in opasti, kaj je naprej, se ne ve. Opazujemo druge odprave, kako razočarani zapuščajo bazo, ker se jim je čas iztekel.


Janez P. pri vzpenjanju na goro, foto Sašo Rožič


9. novembra se odpravimo do Tabora 1 na višino 5800 m, kamor smo nesli plezalno opremo. Poti ne poznamo, vendar nas razdalja do tja močno preseneti. Hodili smo različno ter se po štirih, drugi šestih urah priplazili do enke. Razgledi fantastični, sonce že nizko, zato smo se hitro obrnili ter se vrnili v bazni tabor.

Sledili so dnevi negotovosti. V baznem taboru so bile tri močne svetovne plezalne agencije s klienti, ki so imeli zelo dejavne šerpe na gori. Naš Passang nam je obljubljal naskok na vrh vsak naslednji dan. Mi smo se hoteli še dodatno aklimatizirati ter iti spat na Tabor 1 in Tabor 2. Razmišljali smo, toda kaj hoditi gor spat in dol ter trošiti moči, če se lahko zgodi, da bomo morali naslednji dan na vrh. 

13. novembra zvečer Passang pride v jedilnico ter nam pove, da se na vrh še ne da, toda 15. novembra bodo šerpe napele vrvi na vrh, zato jutri štartate proti vrhu. Mi ga gledamo, vsak pri sebi razmišlja, kako to ve, pa kaj vse lahko pride vmes. Nič ne de, mi smo vsi za, komaj čakamo. Za naslednji dan se odločimo, da greva Domen in jaz ter z dnevom zamika še Janez in Levec.

14. novembra zjutraj se zbudim in v glavi se prepletajo različne misli. Ali imam opremo pripravljeno, kaj sem pozabil, koliko hrane naj vzamem, katero obleko ... Vsaka odvečna stvar se pozna pri teži nahrbtnika. Odidem v jedilnico in zagledam Domna. Takoj slišim, da nekaj ni v redu. Njegov glas je hrapav, oči vodene. Pravi, da se slabo počuti ter da je vzel močno zdravilo in da ni problema, greva proti vrhu. Po medsebojnem posvetu pa se odločimo drugače. Janez in jaz greva danes, Domen pa počaka še en dan, kako se bo razvila bolezen, in gre naslednji dan z Levcem. 

Sledi še posvetitev v bazi in poslovitev od soplezalcev ter z Janezom že maširava proti Taboru 1, z nama gre Dawa. Nahrbtnik je težak, pot se vleče, varčujeva z močmi, kar se da. Po štirih urah in pol sva na enki, sonce pa že počasi zahaja. Že brni gorilnik in kuhava vodo. Najprej bova pila, potem ''juhco'', nato pa še kakšne ''ta hitre'' makarone. Medtem pripraviva podloge in spalke, pregledava plezalno opremo in se pripravljava na naslednji dan, ko odideva na Tabor 3. Načrt je bil izpustiti Tabor 2, saj tam ni bilo več prostora za še kakšen šotor. Noč na enki hitro mine. 
Tabor 2, foto Sašo Rožič
Tabor 2, foto Sašo Rožič15. novembra ob 8h zjutraj začnemo z vzponom proti Taboru 3. Z Janezom si oprtava vsak svoj nahrbtnik in se debelo pogledava. Težka sta, da naju kar malo premetava. Dodatno še nekaj malenkosti, plin, posode in vsa plezalna oprema. Bova že, si misliva in modrujeva, greva najprej proti Taboru 2, tam malo pojemo in potem naprej na Tabor 3. Kmalu pridemo do grebena, ki se dviga pred nami. Smer vijuga gor, dol pa za rob pa po snegu, ledu, skali, teren je res razgiban. Vmes se varujeva na fiksnih vrveh, po katerih si  občasno pomagava povzpeti s prižemo. Medtem naju spremlja sreča, saj se Janezu strga vreča od spalke, ki je bila pritrjena na boku nahrbtnika, in zgrmi po pobočju. Spalka se ustavi 50 m pod nama na skalnem roglju in ne nadaljuje poti proti ledeniku pod nama. Čas hitro mine in že smo pod Taborom 2. Čaka nas še 20-metrski navpični skok, ki ga premagamo s prižemami. Na Taboru 2 ugotovimo, da je ura že 12h in da smo na koncu z močmi ter da lahko pozabimo na Tabor 3. Prostora na tem taboru je zelo malo, samo za pet šotorov, pa še te zasedejo večje odprave. Dawa pravi, počakajmo tu, zagotovo bo kakšen šotor prost, jutri pa od tu nadaljujemo kar na vrh. Ko sedimo in čakamo na prazen šotor, veselo opazujemo, kako tri šerpe plezajo proti vrhu Ama Dablama in v naših očeh je sedaj prvič posijalo upanje, da lahko res osvojimo vrh. Ko sonce že zahaja, z Janezom končno dobiva prazen šotor. Večer preživiva s kuhanjem in pripravami za jutrišnji naskok na vrh. Pomisliva na Levca in Domna ter njegovo zdravje ter ali sta uspešno prišla na Tabor 1.


Domen se vzpenja proti vrhu, foto arhiv Domen Bole


16. novembra vstaneva nekaj pred četrto. Američani pred nama so že štartali. Hitro se pripravimo za vzpon, skuhamo še nekaj vode ter nekaj pred pol peto gremo. Sprva plezam prvi, Janez in Dawa sledita. Sledim vrvem in izbiram najboljše, strmina ne popušča. Ne neha me zebsti, migam s prsti na nogah in rokah. Hitro napredujemo in začenja se daniti. Vedno bolj me zebe in sonce že poskuša pokukati izza gora. Smo na zloglasnem Mushroom ridgeu in začenja vse bolj pihati. Pridemo na Tabor 3, kjer iščem prve sončne žarke, ki bi me vsaj malo ogreli, ter nase navlečem vso obleko, kar jo imam. Porajati se začnejo misli, kaj bo s prsti, ali naprej ali nazaj. Zberem misli in nadaljujem. Okolice okoli sebe in serakov nad sabo se skoraj ne zavedam. Dawa je spredaj, za njim Janez, poskušam ga ujeti. Vse bolj gre počasi, zraka je vse manj. Pridem na vrh seraka, ki se imenuje Dablam, in zagledam zadnje vršno pobočje, obsijano v sonce. Vrh ni več daleč, dohitel sem Janeza in Dawo, volje je vedno več.


Janez P. in Sašo na vrhu Ama Dablama, foto arhiv Janeza Primožiča

Zadnje metre pod vrhom se ustavim in se zazrem ter pogledam okoli sebe. Pod mano globina, ostale gore v daljavi delujejo nizke, samo še nekaj metrov do želenega cilja. Počasi pristopicam na vrh. Tam že čakata Janez in Dawa, vsi smo veseli in si čestitamo. Pogled se ustavi na Everestu, ki kuka izza Lhotseja in Nuptseja. Noro! V daljavi opazujemo Makalu, Kanč ter Čo Oju. Ne morem verjeti, kje sem. Naredimo nekaj slik, nato pa misli uidejo na stanje mojih nog. Začnem odvezovati čevlje, da preverim, kaj je. Kmalu sem bos in občutek je, da ne bo hudo. Janez mi posodi njegove super rezervne nogavice in kmalu sem pripravljen na sestop. Ta je potekal ekspresno. Malo po vrvi z rokami, nato z osmico in polbičem na vponko. Po treh urah spuščanja sem se začel približevati Taboru 2. Iz daljave uzrem Domna in Levca, ki tudi že čakata na njun srečni šotor. Vesel sem zase in za njiju, da sta v redu. Kmalu sem pri njima, ves izmučen, prideta še Janez in Dawa. Izmenjamo si informacije ter nekaj tople opreme. Napoči čas za odhod nazaj proti Taboru 1. Zaželimo si srečo. Spuščanje proti Taboru 1 se vleče. Pri šotoru se z Janezom odločiva, da še en dan prespiva na enki in naslednji dan nadaljujeva proti baznemu taboru. Večer mine ob kuhanju pijače in hrane ter poslušanju domače muzike. Oba sva presrečna in zadovoljna.


Domen na vrhu Ama Dablama, zadaj Everest, foto arhiv Domna Boleta



Janez L. in šerpa Passang na vrhu Ama Dablama (foto: arhiv Janez Levec)

17. novembra je čas za vrh za Domna in Levca. Ko se z Janezom zjutraj privlečeva iz šotora, sva poglede takoj usmerila v pobočja Ama Dablama, če bova kje uzrla najina prijatelja. Z Janezovim ''super zoom'' aparatom sva lahko spremljala njuno napredovanje. Ko sva ugotovila, da jima gre odlično, sva spakirala in odšla v bazo. Tam je sledilo veselje in hkrati skrb za Domna in Levca, ki sta bila še visoko na gori. Čakala sva na njun klic iz Tabora 2. Poklicala sta, ko je sonce zahajalo, in se v temi odpravila na Tabor 1, kjer sta prespala. Oba sta osvojila vrh in sta OK.

18. novembra sva dopoldan preživela v pričakovanju povratka Domna in Levca. Okoli 12h sta se tako kot midva privlekla v bazo. Bili smo zopet skupaj, vsi na vrhu ter vsi zdravi. 

19. novembra popoldne smo zapustili bazni tabor ter se oziraje poslavljali od Ama Dablama. Premikali smo se navzdol po dolini v naše izhodišče - Luklo, kamor smo prispeli 21. novembra. Let v Katmandu smo imeli naslednji dan. Ves čas smo bili z mislimi že z našimi najbližjimi, saj smo načrtovali premik letalskih kart za čimprejšnjo vrnitev domov. Po nekajdnevnem čakanju na prestavitev kart v Katmanduju nam je začelo postajati jasno, da iz te moke ne bo kruha. Odločitev je padla za nekajdnevni potep po Nepalu. Želeli smo si na toplo, zato pojdimo na jug, smo si rekli. 

27. novembra smo se odpeljali proti 5 ur oddaljenem narodnem parku Chitwan. Pot do tja je bila razburljiva, saj je potekala po izredno slabi, prepadni, ovinkasti cesti, polni gneče ter počasnih tovornjakov, ki smo jih nenehno prehitevali. V parku smo si ogledali njihovo tradicionalno vas, pluli z drevaki, jahali slone, hodili po džungli ter odšli na jeep safari. Domen se je edini odločil za kopanje s sloni. Od živali smo videli slone, nosoroge, krokodile, opice, srne, jelene ..., le pravega tigra ne.

29. novembra smo se odpeljali v Lumbini, ki je rojstni kraj Bude. Tukaj smo videli veliko templjev in samostanov. V Katmandu smo se vrnili naslednji dan pozno popoldan. Ostal nam je še en prost dan v Katmanduju, ki smo ga izkoristili za zadnje nakupe ter seveda pakiranje za odhod domov naslednji dan.

Domov smo odpotovali 2. decembra preko Abu Dhabija in Münchna, v Ljubljani pa smo pristali naslednji dan ob 12.30. Pred ponovnim snidenjem s prijatelji in z domačimi sem imel skoraj malo treme, toda ko sem stopil v avlo letališča in ob glasu harmonike zagledal tiste sijoče obraze, ki so me pričakali, je bilo veselje v srcu nepopisno.

Odprava je bila popolna ne le zaradi osvojenega vrha, temveč tudi zaradi odlične družbe, ki je držala skupaj vseh pet tednov. Hvala Janez, Domen, Janez.

Ko odideš na takšno odpravo, se šele zaveš, kakšne skrbi povzročiš svojim najbližjim, zato hvala za vse ter vso pomoč, da je življenje normalno teklo naprej.  

Sašo Rožič, vir: AO PD Tržič

https://www.pzs.si/novice.php?pid=8939 29. 4. 2024