PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


ponedeljek, 20. januar 2014, ob 0. uri

Plezanje - Idealna kombinacija meditacije, gibanja v naravi in rekreacije

Dnevnik.si: Pogled skozi okno pove, da dežuje. Pa ravno konec tedna, ko je plezalska duša najbolj nemirna! Kaj pa zdaj? Poležavanje pred televizorjem odpade. Gremo torej v Plezalni center Ljubljana.
Pred slabim mesecem je v Ljubljani odprl vrata najsodobnejši plezalni center pri nas. Kot je v nekem intervjuju povedal Matjaž Jeran, eden izmed idejnih vodij Plezalnega centra Ljubljana, postane neko mesto s plezalnim centrom država, katere prebivalci so srečni in ponosni. Država v državi torej.

Ob obisku na deževno sobotno popoldne je bilo parkirišče pred centrom nabito polno. Očitno bo res gneča, si mislimo. Ko vstopimo, nas takoj pozdravi vrvež ljudi, ki oprtani z vrvmi in napol bosi skakljajo do svojih plezalnih smeri. Teh je v treh dvoranah ljubljanskega plezalnega centra več kot 200, če upoštevamo še balvanske (to so nizke smeri, kjer plezalec pleza brez varovanja z vrvjo). Pretirane gneče v notranjosti ni zaznati, saj se plezalci lepo razporedijo med veliko in malo steno, med balvansko in še manjšo steno za ogrevanje.

Priljubljenost strmo narašča

Pa majhna Slovenija, posejana s številnimi naravnimi plezalnimi stenami, potrebuje tako velik plezalni center? Odgovor je odločno pritrdilen. V zadnjih desetih letih je namreč pri nas in po svetu opaziti izrazito naraščanje priljubljenosti tega športa. Če je bilo plezanje včasih rezervirano zgolj za iskalce adrenalina in kake poduhovljene hipije, je zdaj postalo precej mainstreamovsko. Zasluga za to gre vsekakor napredku v tehnologiji, ki omogoča varno plezalno opremo, hkrati pa je plezanje relativno poceni šport. Čevlji, pas, kakšen vpenjalni komplet in prijatelj, ki ima vrv. Pa si nared.

»Plezanje je kot gibanje za človeka zelo naravno. Lep primer tega so najmlajši otroci, ki se v steni odlično znajdejo. Med plezanjem se preprosto dobro počutiš,« pojasnjuje Tina Štebe, ena od zaposlenih v centru. »Glede na časovne omejitve, v katere smo čedalje bolj vpeti, je tak plezalni center odlična pridobitev, saj skočiš sem za nekaj ur, se naužiješ plezanja in se takoj vrneš k obveznostim. Do zdaj, ko ni bilo centra, smo se vedno morali prilagajati urnikom šolskih telovadnic, v katerih so manjše stene, ali pa se zadovoljiti s peščico malih plezalnih centrov, ki so večino časa prezasedeni. Šele ob koncu tedna nas večina zbere dovolj časa, da se odpravimo v naravno plezališče.«

Med umetnim in naravnim

»Plezanja v naravni skali ali na umetni steni sploh ne gre primerjati. A če hočeš uživati v naravni skali in kot plezalec napredovati, moraš vsaj dvakrat na teden plezati. Umetne stene so odlične za pridobivanje tehnike, moči, vzdržljivosti. Pa tudi plezanje v dvoranah je nekoliko varnejše zaradi nadzora nad razmerami. Zato je vsak strah odveč. Možnosti za poškodbe so enake ali pa še manjše kot pri kakšnem nogometu,« pojasnjuje Tina Štebe.

Čeprav je v plezalskega duha zakoreninjen beg v naravo, je plezanje v poletnih mesecih lahko tudi neznosno. Določene stene so namreč izjemno izpostavljene soncu, prav zato v Plezalnem centru Ljubljana stavijo tudi na poletni obisk. »Naš objekt je zasnovan tako, da je v tla in v strop vgrajen hladilni sistem, ki bo tudi v največji vročini omogočil prijetne razmere za plezanje. Upamo, da bodo plezalci prepoznali to prednost.« Tina Štebe dodaja, da so z obiskom v tem mesecu zadovoljni, in priznava, da je še dovolj prostora za izboljšave. Njihova klientela so predvsem odrasli plezalci in starši z majhnimi otroki. Temu primerno inštruktorji razvijajo plezalne programe in odpirajo prilagojene termine, tudi za invalide. V tujini je že precej razvito terapevtsko plezanje. Tovrstno gibanje namreč pomaga pri razvoju ravnotežnega sistema.

Kritična masa je dosežena

Zamisel o takem plezalnem centru je v Sloveniji tlela že dolgo časa. Naposled se je uresničila, vendar izključno z zasebnim financiranjem - upanje na javna sredstva Fundacije za šport je bilo zaman. Pogumna poteza, sploh glede na trenutne ekonomske razmere. »V zasnovo projekta so že od samega začetka vpleteni plezalci in s plezanjem povezani investitorji. Zato nam je uspelo. Za plezalce je namreč značilno, da smo vzdržljivi, lahko marsikaj potrpimo, razmišljamo na dolgi rok, predvsem pa si znamo zaupati - navsezadnje prepuščamo življenje v roke našega plezalskega partnerja,« pravi Štebetova.

Tako kot večino športov spremljajo tudi plezanje določeni modni trendi. Pripadniki se med seboj prepoznajo, denimo, po puhovkah North Face ali Mammut, dostopnih čevljih Five Ten in pleteni kapici. Podobno ugotavlja Ruti, ki pleza dve leti. »Tu gre bolj za nove generacije plezalcev, ki svoje navdušenje in pripadnost temu načinu življenja izražajo tudi s stilom oblačenja. Gre pa tu najbrž predvsem za obleke, ki imajo funkcionalno vrednost.« Zaradi dežja je center obiskal tudi Jernej, ki pleza že deset let. Po njegovem mnenju je plezanje v razmahu predvsem zato, ker so plezalci dosegli določeno kritično maso, da so jih ljudje vedno bolj opažali in se nato tudi sami odločili za ta šport. Zdi se mu, da je v Ljubljani prostor še za kakšen plezalni center, saj ogromno ljudi pleza. Mateja, ki so jo pred nekaj meseci v plezanje vpeljali prijatelji in je svojo moč preizkušala na eni izmed balvanskih smeri, je prepričana, da se zadnja leta večina ljudi ne osredotoča zgolj na en šport, temveč združujejo plezanje, kolesarjenje, tek in podobno. Ocenjuje, da med ljudmi vlada splošen trend športne aktivnosti.

»Vse, kar človek potrebuje«

Na skupno plezalno pot sta se podali Ema in njena mama. Plezata že dve leti in novi center jima predstavlja še boljše možnosti za skupno rekreacijo. »Športno plezanje se mi je od nekdaj zdelo super šport in če upoštevaš varnostne napotke, je zelo varen. Plezanje te zelo poveže s samim sabo in te umiri. Je idealna kombinacija meditacije, gibanja v naravi in rekreacije - to je vse, kar ljudje potrebujemo v teh časih,« pojasnjuje aktivna mati.

Filozofija plezalca je preprostost. Z lahkoto se odpravi na večdnevni plezalni izlet vedoč, da bo spal ob avtomobilu, si hrano kuhal na majhnem kuhalniku in brez prhe preživel noč ali dve. Prav popularizacija tega športa tako med mladimi kot starejšimi pa pušča za zdaj sicer majhne sledi v turizmu. Počasi se namreč pojavljajo nastanitvene zmogljivosti v bližini plezališč, na primer apartmaji za plezalce v Ospu na Primorskem. Dejstvo pa je, da je na tem področju še ogromno prostora za izboljšave. Ni redkost, da se lokalno prebivalstvo razburja nad hordami plezalcev, ki vsekakor pustijo pečat na okolici - ne le z navzočnostjo in parkiranimi avtomobili, temveč včasih tudi z odlaganjem odpadkov in opravljanjem potrebe na zasebnih zemljiščih. Za mnoge so naravne stene samoumevna, brezplačna dobrina, v tujini pa ni redkost, če pravila določajo lastniki zemljišč ob stenah.

Peter Jenko

Vir: Dnevnik.si.
https://www.pzs.si/novice.php?pid=8963 15. 7. 2020