PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


četrtek, 11. avgust 2005, ob 0. uri

KREDARICA - ALJAŽEV STOLP - avgust 2005

Organizatorji prireditve, namenjene spominu 110-letnice postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, 160-letnice rojstva Jakoba Aljaža, ki je eden od najpomembnejših mož v slovenski zgodovini in 110-letnice Planinskega vestnika, Planinska zveza Slovenije, Občina Kranjska Gora in Planinsko društvo Ljubljana Matica, so zaradi napovedi slabega vremena spremenili program svečanosti in nedeljski vzpon na vrh Triglava do Aljaževega stolpa premaknili na soboto ob 14,00 uri. Vreme je zdržalo, potem pa so Triglav zajele megle in proti večeru je že pričelo deževati. Sveta maša, ki jo je ob somaševanju dovškega župnika Franceta Urbanije daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, se je začela ob 11,00 uri. Nadškof je med pridigo omenil takratno pogumno dejanje Jakoba Aljaža, ki je vrh Triglava ohranil Slovencem in preprečil, da bi prešel v nemške roke. V molitvah je priporočil Tomaža Humarja, svetovno znanega alpinista, ki se je prav v teh ternutkih, v steni Nanga Parbata, boril za življenje. S petjem so mašo popestrili svetovno znani tenorist Janez Lotrič in pevci mešanega pevskega zbora Notranjska pod vodstvom Janeza Gostiše. Rovtarski penkarji (potrkovalci) pa so v presledkih potrkavali na zvonove in s tem svečanosti dodali poseben prizvok. Pri Aljaževem stolpu je ob 14,00 uri potekala kratka svečanost. Predsednik Planinske zveze Slovenije mag. Franci Ekar pa je Janezu Janši podelil Spominsko priznanje za pred leti preplezani Čopov steber. Sledil je kratek kulturni program. Predsednik Vlade R Slovenije Janez Janša pa je dejal, da je bil Aljaž genij tedanjega časa, ki je v sebi združeval domoljubje in podjetništvo, kajti postaviti v enem letu tak stolp in še Dom na Kredarici, je svojevrsten dosežek. Šampanjcu se je pridružila vesela pesem Oj, Triglav moj dom. Pevcem se je pridružil tudi tenorist Janez Lotrič. Ob 19,00 uri se je pričel kulturni program: Moški pevski zbor Razpotje iz Cola: Himna in Triglav, moj dom Vzemite si čas, ljudje, in vstopite vase. Ne izbirajte dneva ne ure – kajti trenutki zase so vedno pravi. Izstopite. Za hip se ozrite v tišino in s samim seboj postojite. Vzemite si čas, ljudje ... Nocoj bo en lep večer! Pozdravljeni - tu gori, pod vrhom gore vseh slovenskih gora, kjer na njenem temenu stoji stolp, ki ga je dal pred 110- timi leti Jakob Aljaž zgraditi z namenom, da vrh najvišje slovenske gore iztrga iz rok nemške oblasti. Ko je pred 160-timi leti rojeni Jakob Aljaž prišel službovat na Dovje, konec avgusta 1889, so Nemci po naših gorah postavljali le nemške kažipote. Dve leti prej 1887 je bil Aljaž prvikrat na Triglavu, teden dni po odprtju Dežmanove koče (današnji Staničeva koča) , ki jo je nemški Alpenverein zgradil nad Peklom na dolino Kot in od takrat naprej je snoval, kako bo na vrh Triglava postavil stolp. V gore so pred tem zahajali predvsem tujci, domačini pa le kot vodniki, lovci in pastirji – tako, bolj po dolžnosti. Se je pa gorništvo vse bolj začelo širiti tudi med Slovenci, še posebej po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva 1893 leta. Aljaževa namera, iztrgati vrh Triglava iz rok tujcev, se je seveda z izgradnjo stolpa uresničila in močno pretresla tedanjo gorniško srenjo. V Planinskem vestniku (1895) preberemo: »Ta dan bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenske turistike.« Stopimo za nekaj trenutkov nazaj v Aljažev čas: Leta 1886 je v Narodnem domu v Ljubljani takole nagovoril prisotne: »Slavna gospoda! Kadar hribovec stopi v lepo mestno dvorano, med odlično gospodo, je nekoliko bojazljiv, toliko bolj, če vidi pred seboj električno luč; kajti mi na deželi vidimo električno luč le tedaj, ko se - zabliska. Pa saj je navadno tudi mestjan bojazljiv, če ga peljemo na visoko skalovje, kjer vidi na vse strani visoke prepade. Počasi pa se oko na vse navadi… Povabljen sem od odbora, da naj ta večer kaj govorim; pa o čem? Predmet mojega govora boste, slavna gospoda, sami uganili, če vam povem sledečo zgodbico: Deklič z Dovjega je bil poleti enkrat na Bledu in je poslušal, kaj se dva neznana civilna gospoda pogovarjata. Eden pravi drugemu: »Ti ne znaš drugega govoriti ko o Triglavu, kakor Aljaž na Dovjem.« - Sedaj že veste, o čem bom jaz govoril ...« Tako kot Kneipp hodi okrog in hvali vodo, jaz hvalim Triglav in planine. Kajti … »knajpanje in turistika imata sorodnost. Oboje poživi telo in duha. Oboje odganja iz telesa tiste neslane gosposke bolezni : nervoznost (po kmečko: sitnost, puščoba), zastajanje telesnih sokov, zlato žilo … in tisoč drugih bolezni, ki jim negosposki človek še imena ne ve. Nekaj dni bivaj v čistem, prostem, neokuženem planinskem zraku, kjer ni nobenih nalezljivih bacilov, in vrnil se boš kakor čvrst mladenič, pomlajen vsaj za 10 let .« »… Toda slišimo ugovarjati nasprotnike, stare filistre in druge nizkomisleče tako-le: »Ta Aljaž mora prav norec biti, da gor po skalah koče stavi. Saj gora ni nora, ta je nor, ki gre gor!« »Pa toliko se jih ponesreči,« ugovarjajo drugi. Mi zavrnemo: »Ponesrečijo se tudi v vodi, na železnici, na cesti, v sobi … Saj ni treba vsakemu po nevarnih, neznanih stenah lazit! Zato pota delamo in popravljamo in koče stavimo, da se ne bi kdo ponesrečil! Krasni razgled pa lahko vsak uživa.« Takrat, ko je zrak poln židane volje, pojdi vrh gore; saj tam, kjer vse razodeva najlepšo besedo sveta, ti srce poje. In ker dar je dan sam, ti od povsod odmeva samo: »Rad te imam!« Leta 1895 se je Aljaž ob pomoči vrlih domačinov z Dovjega in Mojstrane, poleg postavitve stolpa na vrhu Triglava 7. avgusta, zavzel še za izvedbo in izgradnjo drugih del in sicer: • ureditev Staničevega zavetišča pod vrhom Triglava • Ob 100 letnici vzpona Valentina Vodnika na Triglav sta skupaj s kaplanom Jakobom Matjanom 10. avgusta I895 vzidala ploščo v spomin Valentinu Vodniku v Velikem Triglavu • Izvedel popravilo slapa Peričnik (1895) Napisa na spominski plošči in na stolpu sta bila v tistem času edina slovenska napisa na Triglavu. Kasnejše Aljaževe gradnje pa so še: • Triglavski dom na Kredarici (10. avgusta 1896) • Aljaževa koča v Vratih (9. julija 1896) • Zavarovanje poti na grebenu Malega Triglava (1897) • Kapelica Lurške Matere božje na Kredarici (12. avgusta 1897) • Novo zgrajeni odsek poti v Radovno na Tnalu (19. maja 1901) • Tominškova pot iz Vrat do studenca pod Begunjskim vrhom (6. septembra 1903) • Aljažev dom I (ki ga je marca 1909 odnesel plaz)(7. avgusta 1904) • Šlajmerjeva vila v Vratih (1907) • Prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (8. septembra 1909) • Aljažev dom II v Vratih (17. julija 1910) Prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo tudi vrlih domačinov, graditeljev, pomočnikov, ki jih je Aljaž pogosto omenjal: JANEZA KLINARJA - POŽGANCA TOMAŽA KOŠIRJA – KOBARJA JANEZA MRAKA JANEZA LAKOTE – TURKA JANEZA SKUMAVCA - POŽRVOVEGA BLAŽA KOSMAČA – VAKATA JANEZA RABIČA – GABESOVEGA JANEZA RABIČA - PUCA JANEZA LOTRIČA ANTONA JAKLJA – KLANČNIKOVEGA FELIKSA ZIME – ŽELEZNIKA JANEZA POLDE JAKOBA GUZLJA – MARTINEKA FRANCA KOSMAČA – ZIDARJA PETRA RABIČA - ČBORJEVEGA GREGORJA ZIME – GREGCOVEGA JOŽETA JAKLJA – JOZLNA JERE PETERMAN – VAHICE ter drugih, ki so sodelovali pri Aljaževih gradnjah. Za zadnjih 22 let pa zanesljivo lahko trdimo, da Aljaževo poslanstvo z neizmerljivim zanosom nadaljuje in širi dovški župnik FRANCE URBANIJA. V teh dneh se z besedo in pesmijo spominjamo del, ki so jih opravili Jakob Aljaž in ostali. Z njimi so razširjali planinsko in gorniško obzorje ter hkrati oplemenitili slovensko narodno zavest. S svojimi deli ostajajo z nami. Danes pa pojdem na goró, med dišeče, zelene trate, povedat soncu in vetru, da še vedno mislim nate. Kajti Telo premine, postane prah, pepel – a podoba vaša z nami bo naprej živela v zvezdnatih nočeh, polnih srebrnega prahu razsutega po žametnih poteh. Živeli boste v zlati zarji mladih juter, ki preganja moč noči in v drobni, mali ptici, ki na večer v dalj leti. Ostali boste v srcih tistih, ki ste jim ljubezen dali, ostali boste z njimi, ker so vas imeli radi. In z nami boste vse dotlej, dokler korak naš ne ponese nas za vami v večnost. Zaključimo ta del slovesnosti z Aljaževimi besedami: »Na Triglav so prej prispeli eden, dva, trije planinci na leto – zadnja leta 50, 150, 300,« ( leta 1920 nad 1500 – le koliko danes - 2005?) »Gospe, gospodične, jako me veseli, da ste tudi Ve prijateljice Planinskega društva. Gospe, spremljajte v turistovski obleki svoje može z dolgo palico v roki na planine. Gospodične, če boste šle poleti na vrhove naših prekrasnih gora, napravljene kot planinke, še bolje po Vodnikovo kot planšarice ali gorenjske Mine, boste dobile trikrat tako brhke in bogate ženine: Vprašajte pa tudi pred poroko, ali je Vaš ženin res vpisan v Planinsko društvo; tak pritisk na ženina je privoljen! In naše Planinsko društvo bo procvitalo: no, in zrasel bo čvrst, krepak planinski zarod. Ne bo dolgo in romalo bo tisoč turistov na naš prekrasni Triglav, še več na Kredarico. Vse koče bodo prenapolnjene! Ko bode ravnopravnost izvršena, se bodo narodi med seboj ljubili in tudi na Triglavu obhajali praznik sprave in neskaljene radosti …« Aljaž pa še dodaja: »Pa ljubše mi je, kakor prazna čast, če kdo k dobri stvari kaj dejansko pripomore.« Hvala vsem, ki k tem stvarem te dni tu gori in še kje pripomorete … Nastop tenorista Janeza Lotriča ob spremljavi Toneta Potočnika V prvem delu slovesnosti so sodelovali: svetovno priznani tenorist Janez Lotrič ob spremljavi Toneta Potočnika, Pevci Moškega pevskega zbora Razpotje iz Cola in Rada Polajnar. V drugem delu pa so prisotni prisluhnili: baritonistu Marku Kobalu – solistu ljubljanske Opere in pevcem moškega zbora ter dramskima igralcema Jerneju in Tonetu Kuntnerju Svečanosti se je udeležil ameriški veleposlanik v Ljubljani gospod Thomas Robertson, spremljal pa ga je Danilo Sbrizaj, v. d. generalnega sekretarja PZS. S petka na soboto sta prespala v Staničevi koči, v soboto odšla na Triglav in se opoldne vrnila v dolino. Robertson je bil vesel, da se je povzpel na Triglav ob tako posebni in pomembni obletnici. Svečanosti se je udeležil tudi Marko Bradač, pravnuk Antona Belca. Foto: arhiv Marko Bradač arhiv Dela Danilo Sbrizaj
https://www.pzs.si/novice.php?pid=952 26. 4. 2024