Na pot kreneva 23. maja. Vse poteka po načrtu in ko nabaviva opremo in hrano ter urediva formalnosti, tri dni kasneje ob 12. uri odletiva na ledenik. Prvi cilj je, da čim prej prideva do 14.000 tabora (4350 m) ter da lahko začneva z aklimatizacijo. Že drugi dan se vreme močno pokvari, pa tudi opreme imava preveč, zato se pot do 14.000 tabora podaljša na sedem dni in prispeva šele v nedeljo 1. junija. Urediva si šotorišče in se tudi srečava z ostalima slovenskima odpravama. Naslednji dan počivava. 

V torek 3. pričneva s aklimatizacijo. Prvotni plan, da prideva do 17.000 tabora nama prepreči močan veter na grebenu. Ker je za naslednji dan napovedano lepo vreme nato pa spet poslabšanje, se odločiva poizkusiti v smeri West Rib Cut-Off z vzponom na vrh Denalija. Naslednji dan se okoli 10. ure odpraviva proti vstopu v smer, pred nama je tudi ekipa AO Železničar. Na začetku plezava dobro in hitro, nekje na višini 5400 m pa začutim, da mi zmanjkuje moči, vedno bolj sem zadihan. Matej je imel manj težav, zato hodi spredaj. Nekako napnem moči, da izplezava - sam sestop po smeri bi bil težji. Ko izstopiva iz smeri, nekje na višini 6000 m, se odločim za takojšni povratek nazaj, medtem ko Matej sam odrine proti vrhu, ki ga čez uro tudi osvoji. Oba uspešno sestopiva. 

5. in 6. junija je vreme slabo. Izboljšanje je napovedano šele za v soboto. V soboto 7. še enkrat odrineva proti vrhu Denalija, s ciljem preplezati smer Orient-Express (malo težja od prejšnje). Po nekaj urah hoje se vreme pokvari - zopet megla in močan veter. Plezanje pade v vodo, izkoristiva pa priložnost in si pogledava dostop do Cassinijevega raza. 

Naslednjih nekaj dni preživiva v taboru ob branju knjig, kuhanju ter igranju kart. Vmes preračunavava možnosti za vzpon ter redno spremljava vreme. V torek 10. junija se glede na napoved in stanje odločiva, da nima smisla več čakati na izboljšanje vremena. Napoved je bila slaba do sobote, pa tudi obeti za naprej niso bili obetavni. Čas se nama izteka, prav tako morava paziti, da ujameva zadovoljivo vreme za polet nazaj v Talkeetno. V slabo vremenu tudi letala vozijo le občasno, samo če vidljivost omogoča varen pristanek. 

Sestop poteka v nič kaj lepšem vremenu. Orientirava se po bambusovih palicah, s katerimi si vodniki označujejo pot. Zapadlo je tudi skoraj pol metra novega snega. Po šestih urah prispeva v 11.000 tabor, kjer si postaviva šotor. Celo uro odkopavava prostor in ko končno končava, od utrujenosti takoj zaspiva. Zjutraj se zbudiva v meglo, sneži sicer manj kot dan poprej. Skuhava močan zajtrk, pospraviva šotor ter se odpraviva naprej. Želiva priti do letalske baze, kar nama tudi uspe. Na najino srečo, se nekje na polovici poti zjasni, tako da tudi letala letijo. Okoli 17 . ure prispeva v bazo, kjer takoj poiščem Liso, s katero se želim dogovoriti za let - tiha želja je namreč še isti dan priti v Talkeetno. Ker nas je malo več, za nama prideta še dve ekipi ki bi prav tako radi odleteli,  letalski prevoznik (Talkeetna Air Taxi) le pošlje letalo in ob 20. uri srečno prispemo v Talkeetno.

Naslednja dneva preživiva v mestu. Sušiva opremo, opraviva razgovor z rangerji ter uspeva prestaviti let domov za teden dni prej. To naju stane 120 €, še vedno ceneje, kot pa teden življenja na Aljaski.

V petek 13. se v popoldanskih urah z avtobusom odpeljeva v Anchorage. Tam vrneva izposojene smuči, reklamirava opremo in naslednji dan že letiva proti domu. V nedeljo 15. junija ob 21. uri prispeva domov.