»Ko smo prvi dan prišli, nas je večina mislila, da bodo tukaj v Bavšici neki tečni stari atiji, ki nam bodo samo težili s predavanji,« se iskreno namuzne Aleks Juvan, udeleženec. »A že drugi dan, ko smo spoznali vodstvo, smo videli, da temu ne bo tako. Vedel sem, da bo tu polno smeha, zabave in veselja.« O predavanjih ne izgublja besed: »Predavanja smo z veseljem poslušali, saj smo pri njih tudi sami veliko sodelovali.« Članica vodstva Špela Kralj nam je predstavila podrobnejši pogled z druge strani mize: »Na seminarju so se spoznali z zanimivo mešanico vsebin in znanj, ki jim bodo koristila pri delu z mladimi planinci. Skupaj smo obnovili znanje iz prve pomoči, gibanja v gorah, bivakiranja, uporabe vozlov in opreme, se ukvarjali z orientacijo ter spoznavali družabnost skozi teorijo in prakso.« Še posebej ponosna je na nekatere vsebine, ki smo jih v program seminarja ponovno vpletli po nekaj letih ali pa sploh prvič: »Dotaknili smo se tudi ''neplaninskih'' tem, ki se jih pri delu v društvih pogosto zanemarja, vendar nam služijo kot pomembna orodja na vsakem koraku - pomen in vloga voditeljstva, retorika in javno nastopanje, mediacija in še kaj bi se našlo.«
 

»Kljub temu da je letošnje poletje polno kislic-domislic, kar se tiče vremena, nismo ves čas sedeli v učilnici, saj smo uspešno smo izvedli dve turi, skoraj pa bi nam uspela še tretja,« vedro pove Špela, Aleks pa je o turah bolj gostobeseden. »Pohod na Stador (2025 m) je bila zelo lepa izkušnja - hoja po brezpotju in skalah, videli smo tudi sneg. Edino, kar me je rahlo motilo, so bile koprive, vendar smo preživeli tudi to.« O neuspeli turi pove: »Šli naj bi na Rombon, ampak smo prišli samo do izhodišča, saj je začelo deževati. Odločili smo se, da gremo na Svinjak, prišli smo do rovov iz 1. svetovne vojne na Čelu. Ko smo po ogledu rovov želeli nadaljevati pot, nam vreme ni dopustilo.« Zadnja, izpitna tura na Bavški Grintavec (2347 m) je bila nekoliko zahtevnejša: »Dobili smo nove izkušnje in ugotovili, da to [vodenje skupine, op. p.] ni tako lahko, kot izgleda. Vsem pa je bilo najboljše plezati po ferati, kjer smo sprožili malo preveč kamenja, a vodniki niso bili preveč jezni, kajti to se pač zgodi. Meni osebno ni bilo preveč všeč, ko smo hodili po grebenu, en napačen korak je tam lahko usoden. V dom smo vsi prišli srečno brez poškodb in prask.«
 

Družabnosti v Bavšici ni nikoli dovolj, kar s svojimi besedami potrjuje tudi Aleks: »Vsi smo imeli najraje petje ob tabornem ognju, vendar se je to zgodilo samo trikrat zaradi vremenskih razmer.« Špela pokima in dodaja: »Zadosti smo se igrali, da ni postalo dolgočasno, redke sončne žarke pa smo izkoristili tudi s kopanjem v Velikih koritih Soče.« Zabavali smo se s plezanjem po plezalnem stolpu, ki je bil postavljen za domom, in uspešno izvedli orientacijo po dolini, o kateri Aleks pove: »Orientacije nismo bili kaj dosti veseli, a na koncu smo se vseeno zelo zabavali. Ne bom pozabil, kako sem se smejal Roku in Tinetu, ki sta iskala neko točko čisto drugje, kot je bilo treba.« Kljub takšnim manjšim neuspehom so zaključni izpit vsi udeleženci uspešno opravili in si tako zagotovili udeležbo na A tečaju brez sprejemnega izpita v roku treh let od seminarja.
 

»Nazadnje pa bi rad pohvalil vodstvo in kuharje, ki so zelo dobro vodili in kuhali. Brez teh dveh sektorjev bi tabor izgubil takšno vrednost, kot jo je imel,« resno pove Aleks in pristavi: »V imenu udeležencev HVALA VSEM, ki ste pripomogli k temu.« »Pravijo, da papir prenese vse, vendar vtisov s tako čudovite dogodivščine, kot je seminar za Mladinske voditelje, ni mogoče v resnični meri predstaviti v članku,« zaključi Špela z nasmeškom. »Zato vse mlade, ki ste radi v naravi in dobri družbi vabimo, da se nam naslednje leto pridružite v čudovitem objemu Bavšice!«