Udeleženci smo bili različnih starosti, z različnimi predznanji, tudi pričakovanja smo imeli različna. Nekateri so želeli izpopolniti znanje, ki ga potrebuješ na POT-u (planinskem orientacijskem tekmovanju), spet drugi so prišli po napotke, kako navdušiti oz. motivirati otroke za to področje, morda še bolj srednješolsko mladino, ki nam velikokrat iz planinstva po koncu OŠ kar pobegne. Sama sem si želela izboljšati svoje znanje vrisovanja točk ter same orientacije v naravi, ker vem, da sem na tem področju še kar šibka.
Vodstvo je spretno kombiniralo teorijo in prakso. Večjih pavz zato nismo potrebovali. Ravno prav je bilo vsega. Poslušanja, ko smo imeli predavanja, koncentracije in natančnosti, ko smo vrisovali točke in dobre volje, ker smo dobili na zalogo kakšno novo motivacijsko igro, s katero bomo lahko pritegnili otroke. Veliko časa smo seveda preživeli zunaj. Orientiranja v naravi smo se učili po sistemu POT-ov. V roke dobiš zemljevid, pri sebi imaš lahko kompas. Iščeš kontrolne točke, oranžno bele prizme, ki so s krogcem dorisane na državno topografsko karto. Imaš omejen čas, za vsak primer, da se ne izgubiš preveč =).
Imeli smo 3 »tekme«. Na prvih dveh je imela vsaka skupinica ob sebi enega člana iz vodstva, ki nas je opazoval, kako nam gre in nas opozarjal na detajle na karti, s pomočjo katerih se v naravi lahko orientiraš. Lahko povem za našo skupino, da nas je Tina kar pridno zavajala, tako da smo bili včasih že pošteno zmedeni. Tekmi podnevi je sledila nočna tekma. Razmere so bile tokrat popolnoma drugačne. Sprva smo imeli meglo in kar naenkrat poti, po kateri si hodil pred nekaj urami podnevi, ne prepoznaš več. V takšnih situacijah je branje karte in predvsem prepoznavanje reliefa zelo koristno. Zadnja tekma je bila posamična. Če smo se prej lahko posvetovali med seboj in menjali vodjo v ekipi od etape do etape, smo morali biti sedaj čisto samostojni. Po vsaki tekmi smo naredili skupinsko analizo. Je bilo fino, da smo jo imeli. Smo lahko videli, da smo do iste KT prišli tudi po petih različnih poteh.
Omeniti moram še gostoljubje, ki smo ga bili deležni v Domu na Menini planini, kjer smo bili nastanjeni. Prostor simpatičen, vzdušje domače, hrana odlična! Smo si vzeli čas zanjo. Ker je je bilo veliko in je bil vsak obrok posebej res slasten. Čas obeda je bil tudi priložnost, da smo si izmenjali izkušnje, pripovedovali prigode, ki smo jih doživeli na POT-ih, planinskih taborih, v šoli, doma...Šli smo se kakšnega morilca, zvečer Jungle speed.
In še drobna ugotovitev, ki jo je opazil Tadej: 13 udeležencev (z vodstvom vred) in le štiri črke abecede, na katere so se začela naša imena. Pa ni bilo nobeno ime ponovljeno. Naj vam namignem črke: A, J, M, in T. Lahko ugibate =).
Ana Suhadolnik |
