V času ustanavljanja Slovenskega planinskega društva (SPD), ki je zaživelo 27. februarja 1893, je vzporedno nastajala še ena zgodba, tesno povezana z delovanjem društva. Leta 1889 je službovanje na Dovjem prevzel župnik Jakob Aljaž (rojen 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro – umrl 4. maja 1927 na Dovjem). Že dve leti pred prihodom na Dovje je Aljaž prvič stopil na Triglav. Leta 1895 je bil ustanovni član podružnice SPD v Radovljici, postal pa je tudi namestnik načelnika podružnice. Njegovo zavzemanje za Triglav je po tem imenovanju prišlo še bolj do izraza, čeprav delovanje SPD-ja sprva ni bilo usmerjeno h končnemu prevzemu Triglava iz nemških rok. Večina zemljišč v okolici triglavskega vrha je bila v lasti Verskega sklada, ki je bil bolj kot Slovencem naklonjen nemškim obiskovalcem gora. Aljažu pa je leta 1895 uspelo od dovške občine za 1 goldinar kupiti zemljišče na vrhu Triglava.

Od občin Dovje in Mojstrana je 15. aprila 1895 za en goldinar kupil »špico« Velikega Triglava, za skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, ter začel izdelavo stolpa.  V Planinskem vestniku so maja 1895 zapisali: "Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe. Aljažev stolp bo najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak nasploh po slovanskem svetu."

Mojstra Antona Belca iz Šentvida pri Ljubljani je zadolžil za izgradnjo Aljaževega stolpa. Izdelan je bil iz debele pocinkane pločevine in železnih stebrov, zlitih z betonom. Z Belcem sta ga skupaj s še tremi delavci postavila v dveh dneh. Prespali so v Dežmanovi koči. Imeli so srečo, da je bil Triglav tiste dni ovit v meglo in ni bilo nemških planincev, ki so v svojih kočah imeli pri prostoru in prenočiščih prednost pred Slovenci. Takšno razlikovanje je Aljaža tudi napeljalo k zamisli za postavitev slovenske koče na Kredarici.

Aljažev stolp je skozi zgodovino večkrat spremenil svojo podobo. (Vir: Slovensko planinstvo)

Nakup zemljišča vrh Triglava in postavitev stolpa sta Aljažu prinesla pravdarski spopad z nemškimi organizacijami, ki so se ga lotile s trditvijo, da je ob izgradnji uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. S to obtožbo so hoteli doseči rušenje stolpa. Aljaž pa se je obtožbam uprl, češ da so 40 let poprej civilni inženirji postavili na vrhu le leseno piramido za meritve, ki pa je bila zaradi vremena kmalu uničena. Preiskava, ki jo je vodil deželni geometer, se je vlekla kar pol leta, ne da bi Aljaž zanjo vedel. Pri tem so bili zaslišani kmetje, planinci, lovci in vodniki. Vendar pa je bil Aljaž pripravljen na obrambo, saj je imel priči, ki sta bili pripravljeni potrditi njegovo navedbo o leseni piramidi. To sta bila vodnik Janez Klinar – Požganc in srenjski sluga Gregor Legat. Končno je pravdo ovrgel vojaški stotnik Schwarz, ki je pričal, da podzemeljske triangulacijske točke na Triglavu nikoli ni bilo in da je na tem mestu stala lesena piramida. Stotnik je nato Aljaža prosil, da bi za mero vzel stolp in v sredini tlorisa zakopal škatlo s pergamentom kot pravo triangulacijsko točko. Po takšni ureditvi triangulacijske točke pa je to pomenilo, da je stolp pod cesarskim varstvom, čeprav v Aljaževi lasti.

Aljaž je o tem burnem delu svojega življenju zapisal: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga. Pridobil sem dovško občino (prej so Nemci tukaj gospodarili!) in okrepil sem Slovensko planinsko društvo." Aljaž je kasneje stolp in zemljišče podaril SPD.

Vir: Slovensko planinstvo (Peter Mikša in Kornelija Ajlec)