petek, 22. september 2017
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sreda, 7. oktober 2015, ob 8. uri, ogledov: 3658

Marija in Andrej Štremfelj 25 let po skupnem Everestu

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | 
Objavil(a): Manca Čujež
Danes mineva 25 let, odkar sta slovenska alpinista Marija in Andrej Štremfelj kot prvi zakonski par na svetu stopila na Everest, najvišjo goro sveta, s čimer sta se nenačrtovano za vedno vpisala v Guinessovo knjigo rekordov. A kot poudarjata ob prav posebni srebrni poroki, življenje niso samo veliki izjemni dogodki, ampak so povezani z množico drobnih doživetij. Eno takšnih bo tudi odprtje fotografske razstave Polnost življenja v četrtek, 8. oktobra 2015, v Kranju.

Kako je potekal dan D 7. oktobra 1990?
Andrej:
Vso noč na južnem sedlu je pihal močan veter, tako da smo zaskrbljeni čakali jutro. Kljub ne najboljšim obetom smo ob petih zjutraj zapustili tabor in se odpravili proti vrhu. Poleg naju še Janez Jeglič - Johan in šerpa Lakpa Rita. Veter se je kmalu umiril, tako da je bil dan za to višino »topel«. Po osmih urah plezanja (fiksna vrv je bila samo v Hilarijevi stopnji) smo prišli na vrh, kjer smo uživali kar eno uro. Potem smo sestopili vse do tabora tri.

everest_arhiv_zakoncev_stremfelj
Pogled z južnega na glavni vrh Everesta in Hillaryjevo stopnjo (foto Andrej Štremfelj)
Kateri del vzpona je bil najzahtevnejši? Kdo je bil vodilni v vajini navezi?
Marija:
Ves čas smo plezali brez varovanja, kar je zahtevalo popolno zbranost. Najbolj »sitna« je bila prečka od južnega vrha do Hillaryjeve stopnje, ker je zelo izpostavljena, snežno pobočje, ki ga prečiš, pa strmo. V vodstvu sva se menjavala.
Andrej:
Malo mi je začelo zmanjkovati motivacije in Marija me je morala občasno kar priganjati. Počitki na tej višini hitro postanejo predolgi.

Kaj sta naredila, ko sta dosegla vrh? Kakšne misli so se vama podile po glavi?
Andrej: Objela sva se in tudi kaka solzica je pritekla. Počakala sva še na Johana in Lakpa Riro, da smo se lahko skupaj poveselili in fotografirali. Za kamen za spomin je bilo pa treba malo sestopiti na kitajsko stran.
Marija:
Prva misel je potovala domov k otrokoma. Nanju sta naju spominjala fotografija in punčka iz cunj, ki nama jo je sešila starejša Katarina. Želela sva si, da bi se lahko vsi domači tisti trenutek veselili z nama.

Da sta bila prvi zakonski par na najvišjem vrhu sveta, sta izvedela šele pozneje, kajne?
Marija:
Ja. To nama je po daljšem »zaslišanju« v Katmanduju povedala Miss Hawley.

Marija, bila si prva in doslej edina Slovenka na najvišji gori sveta – kako si to doživljala, ko si stala na njej, in kako občutiš danes?
Marija:
Everest je že sam po sebi vrh, na katerem občutiš nepopisno veselje, še posebej v dobrih vremenskih razmerah, kakršne smo imeli mi. Dejstva, da sem bila prva Slovenka, sem se zares zavedla šele doma, kjer so nama v domači vasi pripravili prisrčno bučen sprejem. Danes sem še vedno ponosna na to, da mi je uspelo, in to še pred izbruhom komercialnih odprav.

Andrej, lahko kot edini Slovenec, ki je stal na vrhu sveta dvakrat, potegnete kakšno vzporednico s svojim prvim vzponom na Everest leta 1979 v navezi z Nejcem Zaplotnikom?
Andrej:
Vzporednici med obema vzponoma sta kar precej oddaljeni druga od druge. Kar težko verjamem, da se je v enajstih letih oprema tako spremenila. Poleg tega je bila velika razlika v vremenu in seveda v težavnosti same smeri. Leta '79 smo plezali novo smer. Z Nejcem sva na primer večkrat iskala najlažje prehode, med tem ko je bilo leta '90 vse znano in s tega vidika enostavno. Tudi vrh sem doživel različno. Z Nejcem sva se šele na vrhu odločila, kje bova sestopala, in je bila to najina velika skrb, prava mora; z Marijo pa sva v ugodnih razmerah in precej manj izčrpana lahko sestopila kar do tabora tri v Lotsejevem pobočju. 

marija_andrej_stremfelj_1Leta 1990 sta že bila starša, doma sta vaju čakala hči in sin. Kako je dozorela odločitev za skupno odpravo? In kako je vajino alpinistično udejstvovanje vplivalo na družinske odnose?
Andrej:
Everest nama je preprosto prišel na pot. Mene so zamejski Slovenci zaradi izkušenj iz leta '79 povabili k sodelovanju. Tako sva prišla na idejo, da bi poizkusila skupaj. Brez izkušenj iz leta '86, ko sva bila skupaj na Broad Peaku, bi bila verjetno odločitev drugačna.
Marija:
Odločitev nikakor ni bila lahka. Na podlagi izkušenj iz Broad Peka sem verjela, da se bova ob dobri pripravljenosti izognila večjim nevarnostim. Verjela pa sem tudi v navezo z angeli varuhi. 

Bila sta člana zamejske alpinistične odprave Alpe–Adria iz Trsta na Everest. Kakšna dinamika je prevevala to odpravo?
Andrej:
Kljub izjemni raznolikosti članov odprave in slabem medsebojnem poznavanju je odprava minila v izjemnem vzdušju. Nepričakovano sem v Katmanduju postal celo vodja, saj je siceršnji vodja Tomaž Jamnik hudo zbolel in se je moral vrniti domov. Imeli smo tudi izjemno ekipo Šerp na čelu s Pembo, ki sem ga poznal že iz prejšnjih odprav.

Polnost življenja je naslov vajine fotografske razstave in predavanja ob srebrni poroki vzpona na Everest. Kaj za vaju pomeni polno živeti?
Marija in Andrej:
Občutiti, razumeti in se zavedati vseh razsežnosti bivanja v odnosih, spletenih v družini, službi, gorah in še kje. To pa omogoča spoznanje, da življenje niso samo veliki izjemni dogodki, ampak da so povezani z množico drobnih doživetij. Predvsem pa gotovost, da se naše občutenje, zavedanje in razumevanje napaja tudi iz korenin Duha.

Gorenjski muzej vljudno vabi na odprtje razstave fotografij Andreja in Marije Štremfelj Polnost življenja v četrtek, 8. oktobra 2015, ob 19. uri v podstrešni galeriji gradu Khislstein.

Katera življenjska spoznanja vama je podarilo ukvarjanje z alpinizmom?
Marija in Andrej:
Zagotovo nama je alpinizem pomagal pri izbiri odločitev in vrednotenju dogodkov v vsakdanjem življenju. Bistveni so odnosi, ki jih gradimo med seboj. Materialne dobrine nama predstavljajo sredstvo za življenje, ne pa njegov (življenjski) edini cilj.

Manca Čujež

-----------------------
Povezane novice:
40 let od vzpona na Makalu, prvi slovenski osemtisočak
Pred 20 leti Slovenci osvojili Anapurno, svoj zadnji osemtisočak
Davo Karničar 15 let po smučanju z Everesta z mislimi pri K2


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2017
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Dvorakova 9, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih