četrtek, 24. maj 2018
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

02.11.2017 14:02
IVA ŠIBAV
POHVALA
Forum
Zadnji komentarji
02.02.2018 21:00
Boris Perko
Dom na Komni
Vsi komentarji

NOVICE  

torek, 30. avgust 2016, ob 23. uri, ogledov: 4238

Marko, Pia in Andrej prvi dokončali Slovensko turnokolesarsko pot

Turno kolesarstvo | 
Komisija za turno kolesarstvo | 
Objavil(a): Manca Čujež
Slovenska turnokolesarska pot (STKP), najdaljša tovrstna vezna pot v Evropi, je dobra dva meseca po uradnem odprtju že pozdravila prvo trojico, ki jo je prekolesarila. Marko Vidmar je po ločenih etapah prvi obiskal vse kontrolne točke STKP, Pia Peršič in Andrej Martinčič pa sta jo prva prekolesarila v kosu. Svoja doživetja, vtise in opažanja so podelili v pogovoru z nami.
Krožna Slovenska turnokolesarska pot je svojevrsten razgledni izziv za turne kolesarje, ki na 1800 kilometrih, 50 tisoč višinskih metrih in 109 kontrolnih točkah spoznajo pestrost slovenske vzpete pokrajine in na potujočem razgledniku obiščejo številne pomembne točke Slovenije, kot so Slovenski planinski muzej, Kugyjev spomenik, Alpski botanični vrt Juliana, Informacijsko središče TNP Dom Trenta, rudnik Idrija, turistični rudnik in muzej Mežica, spomenik štirim srčnim možem v Bohinju, Pocarjeva domačija, kakor tudi Ljubljanski grad, Sečoveljske soline, Grad Snežnik, Grad Podsreda, Puhov muzej v Juršincih, Hiša Stare trte itd. Pot poteka skozi turistična mesta Bohinj, Kranjska Gora, Štanjel, Piran in stara mestna jedra Ljubljane, Maribora, Idrije in Brežic.

Primorski kolesar Marko Vidmar je zadnji žig v Dnevnik STKP odtisnil
20. avgusta 2016 na Pohorju, le dober teden pozneje, 29. avgusta, pa sta vrtenje pedal po STKP v enem zamahu v Brežicah sklenila Krčana Pia Peršič in Andrej Martinčič, ki sta svoja doživetja, vtise in fotografije ažurno delila na Facebook strani S kolesom NaTuro – po Slovenski turnokolesarski poti.

"Slovensko turnokolesarsko pot smo načrtovali s podobnimi motivi kot v davnih petdesetih letih danes tako priljubljeno Slovensko planinsko pot - ponuditi kolesarjem pot, na kateri bodo prekolesarili vse pomembnejše slovenske gorske predele, se sprostili v naravnem okolju in spoznali pomembne kraje iz slovenske planinske in narodopisne zgodovine. Zavestno smo izbirali poti, ki niso prezahtevne, namenjene so širokemu krogu turnih kolesarjev, z drugo besedo planincem na kolesih. Kot kaže se je pot med planinci že dobro prijela, Marko, Pia in Andrej so jo tudi že končali, slednja celo v eni potezi, čestitke vsem trem. To pa ne pomeni, da želimo kakorkoli spodbujati tekmovalnost, pot ni časovno omejena, tisto, kar šteje in ostane za dolgo, so doživetja na poti," je ob podvigu trojice povedal načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS in idejni oče STKP Jože Rovan.

marko_vidmar_konec_stkp_osebni_arhiv
Marko na Koči na Pesku, kjer je odtisnil zadnji žig v Dnevnik STKP. (foto osebni arhiv)

Marko Vidmar: "STKP je lepo, zahtevno-naporno in izzivov polno doživetje"

Koliko kolesarskih dni ste potrebovali za STKP?
Najprej hvala za čestitke, obenem izkoriščam priložnost, da čestitam Jožetu Rovanu, načelniku Komisije za turno kolesarstvo PZS, in njegovi ekipi za odlično opravljeno delo in pomoč, ki so mi jo nudili pred in po uradnem odprtju STKP. Poti nisem delal v enem zamahu, ampak sem jo opravil v večjem časovnem obdobju od lanskega maja do letošnjega avgusta, ko sem jo zaključil na Pohorju. Za prevoziti celotno pot sem potreboval 33 kolesarskih dni, seveda pa se je STKP spreminjala, tako da sem moral nekatere dele ponavljati zaradi kontrolnih točk, če bi to upošteval, potem znese čez 40 kolesarskih dni.

Kateri del Slovenije vas je ravno prek STKP tako navdušil, da se tja še želite vrniti? Kje so bile poti najzahtevnejše?
Meni je najlepši predel Pohorje z gozdovi, jezeri in lepimi pogledi. Polno je zahtevnih odsekov in etap, izpostavil bi naslednje: Posavje, Posavsko hribovje, Haloze so zelo strme, vinice, vinski griči – tega si nisem predstavljal, vzpon na Mrzlico, proti Blegošu, Koči na Poreznu, do Uskovnice, ko ti sonce popoldne podari vso svojo moč, do Koče na planini Kuhinja, spust v Javorco, vzpon na Tinjan. Poseben pomen in izziv pa je zame Uršlja gora s Peco, ker sem tisti dan prevozil 80 kilometrov in 2600 metrov višinske razlike tudi v dežju in blatu.

Kakšno doživetje je Slovenijo spozna(va)ti na kolesu?
Lepo, zahtevno-naporno in polno izzivov. Pomembna je logistika in načrtovanje poti ter priprava, že samo dejstvo, da moraš kolesarske hlače, če nimaš oskrbe, vsak večer oprati, drugače po enem tednu ne boš več zmožen nadaljevati poti, pomembna je teža nahrbtnika, hrana ... Prevoz z avtom je hiter, vendar drag, transport z železnico je cenejši, vendar zamuden.

Česa bi si kot kolesar želeli na planinskih kočah, da bi bile te kolesarjem še prijaznejše?
Načelno s planinskimi kočami nisem imel težav, skoraj vse imajo tuš. Prehrana je tako tako, za kolesarja po nekaj dneh enolična in neprimerna, sreča so mesta in bencinski servisi. Osebje je prijazno, nekaj drugega pa so urniki, ker si jih nekateri prilagajajo, obvezna je predhodna najava. Koče, dostopne z avtom, niso več koče, ampak gostilne. Tukaj moram omeniti tudi planince, nobenih težav, vedno lepa komunikacija z nasmehom.

Bi se - oz. se boste - po STKP odpravili tudi v kosu?
Ne, v enem zamahu se na STKP ne bom odpravil, najlepše so nekajdnevne ture v manjših skupinah.

* Obširnejši pogovor z Markom Vidmarjem lahko preberete na spletni strani Turni.si.


pia_andrej_cilj_stkp_brezice_osebni_arhiv
Andrej in Pia na cilju STKP v domačih Brežicah (foto osebni arhiv)

Pia Peršič in Andrej Martinčič: "STKP je lahko dobra zgodba in prepoznaven turistični izdelek"


Koliko dni sta bila na poti, koliko je bilo kolesarskih dni?
Na poti sva bila 42 dni, od tega je bilo 36 kolesarskih dni. Naredila sva okoli 1930 kilometrov, nekoliko več od predvidenega, predvsem zaradi iskanja prenočišč.

Kakšno doživetje je Slovenijo spozna(va)ti na kolesu?
Glede na to, da sva oba prehodila Slovensko planinsko pot, sva že doživela Slovenijo na podoben način, prav tako prek različnih obhodnic, veznih poti in pohodov, pa vendarle je STKP nov vidik spoznavanja, Slovenija z druge perspektive. Spet sva bila zelo nadušena in si znova potrdila, da je Slovenija ogromna in zelo lepa, spoznala sva tudi veliko novih krajev in novih poti. Na splošno sva zelo navdušena nad videnim in doživetim. Res je lepo!

Kateri del Slovenije sta ravno zaradi STKP obiskala prvič in kam se še želita vrniti?
Manj poznani so nama bili kraji od zaledja slovenske Istre do Kočevskega. Prvič sem se (Pia) peljala čez Brkine do Snežnika in pot čez Veliko Milanjo je res čudovita. Tudi čez Notranjsko, Kočevsko, po Loški dolini je krasno, večinoma na makadamskih gozdnih poteh sva se počutila varno tudi glede divjih živali. Tudi cerkljanski in škofjeloški konci so naju navdušili, vzpon iz Škofje Loke do Porezna.

Kaj bi lahko optimizirala pri kolesarjenju po STKP?
Povprečno sva delala 55 kilometrov in 1500 višinskih metrov na dan, kar je veliko glede na dolžino poti. Marsikdo se bo še lotil tega podviga. Za STKP v 30 dneh bo treba biti zelo navit, imeti idealno vreme in oskrbo na poti. 35 dni je optimalno za nekoga, ki je sposoben te višine in razdalje, sicer pa je KTK dobro ocenila, da bo za celotno pot potrebnih od 40 do 45 dni. Ker nisva imela oskrbe in sva vse vozila s seboj, resda le najnujnejše, sta bila nahrbtnika težka, sploh Andrejev, vendar je glede na okoliščine vse dobro teklo, velikokrat sva imela tudi srečo in bila pozitivno sprejeta.

S kakšnimi težavami sta se srečevala?
Najpogostejša težava je bila, ker veliko poti še ni označene in se je treba znajti z GPS-sledjo. Na koncu sva ugotovila, da je praktično v celoti označen le odsek čez Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, kjer je pot res vzorno markirana, zato pohvale Belokranjcem in Dolenjcem. Večkrat sva imela težave priti iz mest, kjer se GPS ne znajde med ulicami, ali pa v gozdu med vlakami. Za tiste, ki niso vešči tehničnih pripomočkov, bo označitev zelo dobrodošla, saj bo tako preprosteje kolesariti po STKP. Imava tudi nekaj predlogov za manjše spremembe trase. V delu od Idrije do Sviščakov, kjer so planinske koče odprte le ob koncu tedna, sva se morala znajti in poiskati druga prenočišče. Na kočah sva pogrešala bolj raznoliko in energijsko hrano, kar sva nadoknadila, kadar sva prenočevala drugje in jedla v gostilnah, restavracijah, hostlih. Kolesa so nama dobro zdržala, Andrej je moral dvakrat zamenjati zračnico, Pia pa v Luciji po 1500 kilometrih plašč, ker je bil povsem zlizan. Pot je naporna, nekateri odseki so zelo zahtevni, tudi zato, ker je pot ponekod zaraščena ali razrita, zato bo za vzdrževanje in urejanje potrebnega še veliko sodelovanja med markacisti in skrbniki poti.

Kateri nasvet bi bil dragocen za nekoga, ki se spogleduje z idejo, da bi prekolesaril STKP v kosu?
Kdor ima to željo, se zaveda, da je to športni izziv, za katerega sta potrebni primerna kondicija in vzdržljivost, četudi so etape lahko krajše. Če ima posameznik dovolj volje in vizijo, je vsak cilj lahko dosegljiv. Vsakomur pa predlagava, naj si predvidi etape ter možnosti prenočevanja in oskrbe z vodo in hrano. Kolesarjenje po posameznih odsekih, kot so Kras, Obala in slovenska Istra, priporočava v spomladanskem oz. jesenskem času.

Kakšen turistični potencial vidita v STKP?
Kot pravi njen idejni oče Jože Rovan, je STKP najdaljša označena turnokolesarska vezna pot v Evropi, zato ima res ogromen potencial. Posamezne destinacije so ji naklonjene in zadovoljne, da je speljana skozi te kraje, zato absolutno priporočam sodelovanje planinske zveze, turistične organizacije in markacistov, da se naredi dobra zgodba, ki bo posameznim regijam oz. lokalnim skupnostim prinesla prepoznaven turistični izdelek, kot kažejo primeri dobrih praks v Italiji, Švici. Prepričana sva, da sama označitev poti ne bo dovolj. Potrebna bo označitev z urejenimi oz. vzdrževanimi potmi (primer dela STKP v okolici Ljubljane), ki bodo nudile pravi kolesarski raj širšemu krogu turnih kolesarjev.

* S Pio in Andrejem smo se že pogovarjali na polovici STKP, na cilju v Brežicah pa ju je 29. avgusta pričakala tudi novinar TV Slovenija - prispevek si lahko ogledate v Slovenski kroniki.

Manca Čujež


 Turno kolesarstvo – varno in strpno

 1. Zdravi na kolo.
 2. Skrbno načrtujte.
 3. Kolesarite samo po ustreznih poteh.
 4. Preglejte svoje kolo.
 5. Poskrbite, da imate s seboj vse, kar potrebujete.
 6. Vedno nosite čelado.
 7. Pešci imajo prednost.
 8. Uravnavajte svojo hitrost.
 9. Za seboj ne puščajte ničesar.
 10. Pomislite na živali.

-------------------------
Povezane novice:
Migaj raje z nami! po Slovenski turnokolesarski poti
Slovenska turnokolesarska pot (spletna stran)
Slovenska turnokolesarska pot
Dnevnik Slovenske turnokolesarske poti

S kolesom NaTuro po Slovenski turnokolesarski poti (STKP)
Pia in Andrej kot v interaktivnem učbeniku že čez polovico Slovenske turnokolesarske poti

logo_asZavarovalnica Adriatic Slovenica je podprla vzpostavitev varnejše Slovenske turnokolesarske poti.

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2018
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih