sobota, 30. maj 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
08.05.2020 23:07
Zlatko Drnovšek
Vsi komentarji

NOVICE  

torek, 6. september 2016, ob 9. uri, ogledov: 5262

Zgodilo se je ...

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | 
Objavil(a): Matjaž Šerkezi
Jurij Gorjanc: ... - alpinistični izpit 2016

Šele sedaj sem zaslutil, kakšno odgovornost sprejmeš, ko se iz pripravnika preleviš v alpinista.
Lupina pripravniškega zavetja, psihološkega obešanja na druge in prelaganja odgovornosti odpade, postaneš na nek način sam. Ali kot je dejal inštruktor Peter Bajec-Poli na izpitni turi (menda je citiral Tadeja Goloba): »Zdaj ni več stena kriva, če se kaj zgodi«. Ampak izpit je za mano predvsem z namenom, da se ne bi zgodilo.
Nazivi in naslovi me niso nikoli pretirano fascinirali. Tako sem si kot dolgoletni gorski reševalec mislil, da mi kot aktivnemu planincu zadostuje spoštovanje do gora, ohranjanje kondicije in osnovno tehnično znanje alpinistične tehnike. V postaji GRS Koroške me niso silili, naj izpit za naziv alpinist opravim, češ, veseli so, da imajo dohtarja, ki da jih itak ni veliko. A žulilo me je vseskozi, da plezalsko znanje ni zaključeno tudi formalno. To je zaslutil tudi dober prijatelj in žal prezgodaj pokojni načelnik AK Črna Igor Radovič - Cigi.

Po osnovnem poklicu je bil psiholog in verjetno me je strokovno ocenil, na katere strune mora zabrenkati, da bo zazvenelo. Ko mi je zagrozil, da v klubu ne bo več podaljšanja pripravniškega statusa, sem se tozadevno streznil. Število vzponov se je nabralo in zadostilo pogojem, nato je v letu 2016 prišlo tako daleč, da sem se prijavil na izpit.

In pred mano je zrasla stena, zid, sestavljena iz dobro pripravljenega večplastnega preverjanja znanja - teorije, prakse (zimski, letni del) in izpitne ture. Zaradi službenih, študijskih in priljubljenih utečenih obslužbenih dejavnosti (beri: predvsem reševalnega helikopterja) se mi je ta stena zdela sprva težko preplezljiva. A kot ponavadi izzivi vlečejo in ta je bil velik.

Veliko privlačnost dogajanju je dodal še mit, ki to ni, da je izpit za naziv za alpinista zadnja leta pač resna, če ne že zelo težka stvar - menda brez vsakršnega blefa in mislil sem si, to pa bo nekaj zame.

Mit je resnica, izpit je težak in zahteven. Za izvedbo stojijo resni ljudje-alpinistični inštruktorji. Fante sem poznal: odgovorne osebe, vajeni tudi hudega v hribih. Vedel sem, da ne bodo težili brez potrebe, ampak zgolj toliko, da bodo imeli občutek, da je kandidat resnično sposoben zlesti iz pripravniških plenic. In tako je tudi bilo.

Priprave po službi, plezanje po nočnih dežurstvih in treningi včasih ob čelnih svetilkah so od začetka leta potekali na domači steni v Črni na Koroškem (hvala Andreju Ježu), v dvorani v Kranju (hvala Alešu in Nejcu Česnu) in na steni GRS v Kamniku (hvala Matjažu Šerkeziju in Franciju Brcarju).

Zdelo se mi je, da moram preveriti vse možne variante znanja pri različnih »mojstrih ceha« in obenem opazovati luknje svojega neznanja da bom »smisel alpinistične tehnike čim bolj zastopil«, ne le znal na pamet. In uspelo je. Vsaj zdi se mi tako.

Zimski del izpita je potekal na Vršiču. Od A do Ž so nas izprašali inštruktorji, vsakemu je bilo treba pokazati, kako plezaš v snegu, varuješ, zadržiš padec, rešuješ iz razpoke, se zaustaviš s cepinom, hitro lociraš in izkoplješ zasutega v plazu. Nič razlagati, kako bi naredil. Molčati in narediti, morda kaj malega reči. Moj-kirurški-slog, bi rekel.

Že naslednji dan letna tehnika v Vipavskem plezališču. Vsako delovišče (vozli, reševanje prvega v navezi, drugega v navezi, spust po vrvi, športno plezanje) je terjalo precejšnjo mero zbranosti in energije, predvsem pa veliko znanja in smisel za vživetje v realno situacijo.

V primerjavi z realno nesrečo v gorah je izpit še vedno malenkost. A izpit je dodobra simuliral stres in zmedenost, ki se lahko dogodi ob nesreči v steni. Mala raztresenost, napakica, ki ji sledi še druga, kar bi lahko vodilo v nevarno situacijo v hribih in že je tu popravni izpit za določen segment znanja. Vsiljiva in všečna misel, da dohtar, ki pridno rešuje življenja v gorah in se je preizkusil že kje v Himalaji, alpinistom zdravil omrzline in organiziral tečaje prve pomoči, pač ne more dobiti popravca, je tu odveč. S takimi utvarami si res ni potrebno razbijati glave in hvala Bogu, da je tako.

Sistem je podoben tistemu pri svetem Petru, kjer skozi ona vrata ne bodo pomagali nazivi ali domnevne zasluge. Kako dobro, si mislim, saj me bo ravno ponovitev tega znanja obvarovala, da se prezgodaj ne znajdem pri nebeškem ključarju.

Tako še enkrat v nulo pokažem v Dolžanovi soteski, kako bi rešil padlega prvega v navezi in to je to. Sledi izpitna tura, ki mi jo Peter (ne oni večni vratar), temveč alpinistični inštruktor Peter Bajec - Poli na vroč avgustovski dan, na dan praznika samega kirurškega zavetnika določi v Veliki Mojstrovki (kako posrečeno ime za to goro, ugotavljam, ko se spominjam, kako so prvopristopniki čez ta zid našli linijo, za katero se zdi, da je ni). Mojstri pač.

Vsa pohvala in zahvala za pristop in »modus operandi« poteka izpita alpinističnim inštruktorjem PZS, letos pod vodstvom Alena Marinoviča. Odlično v predpripravah, pozitivno in spoštljivo nastrojeno, v iskanju znanja in ne neznanja, s pridihom dejstva, da gre v alpinizmu in v pripravah na izpit za lepo prostočasno početje, a vendar v premnogih situacijah vendarle »na življenje in smrt«. Da se ne hecamo v smislu »na planincah sončece sije«, ampak je luštno potem, ko smo vložili svoj del odgovornosti. Če bi v Sloveniji tudi druge službe, uradi, stranke in kolektivi delali in se organizirali, kot se ta majhna skupina odgovornih ljudi na PZS, bi bilo v naši državi že daleč nazaj vse drugače - to me je prevevalo, ko sem se vračal domov z izpitov. Podobno sem zaslutil tudi v premnogih kolektivih GRS, kjer sem tudi začel svojo alpinistično pot.

Ponosen sem, da imamo v Sloveniji tako profesionalno zastavljeno preverjanje znanja za alpiniste, s katerim se lahko postavimo ne le ob bok, ampak celo na čelo evropskih držav. Prepričan sem, da je temu tako zato, ker si to zaradi svojega pristopa tudi zaslužimo.

Petindvajset let po tem, ko sva z Milanom Plescem iz AK Črna in GRS Koroške splezala mojo prvo smer (v Raduhi), sem opravil izpit za alpinista.

Namesto na koncu neke poti se počutim bolj na začetku.

Jurij


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih