NOVICE  

Priprave po službi, plezanje po nočnih dežurstvih in treningi včasih ob čelnih svetilkah so od začetka leta potekali na domači steni v Črni na Koroškem (hvala Andreju Ježu), v dvorani v Kranju (hvala Alešu in Nejcu Česnu) in na steni GRS v Kamniku (hvala Matjažu Šerkeziju in Franciju Brcarju).

Zdelo se mi je, da moram preveriti vse možne variante znanja pri različnih »mojstrih ceha« in obenem opazovati luknje svojega neznanja da bom »smisel alpinistične tehnike čim bolj zastopil«, ne le znal na pamet. In uspelo je. Vsaj zdi se mi tako.

Zimski del izpita je potekal na Vršiču. Od A do Ž so nas izprašali inštruktorji, vsakemu je bilo treba pokazati, kako plezaš v snegu, varuješ, zadržiš padec, rešuješ iz razpoke, se zaustaviš s cepinom, hitro lociraš in izkoplješ zasutega v plazu. Nič razlagati, kako bi naredil. Molčati in narediti, morda kaj malega reči. Moj-kirurški-slog, bi rekel.

Že naslednji dan letna tehnika v Vipavskem plezališču. Vsako delovišče (vozli, reševanje prvega v navezi, drugega v navezi, spust po vrvi, športno plezanje) je terjalo precejšnjo mero zbranosti in energije, predvsem pa veliko znanja in smisel za vživetje v realno situacijo.

V primerjavi z realno nesrečo v gorah je izpit še vedno malenkost. A izpit je dodobra simuliral stres in zmedenost, ki se lahko dogodi ob nesreči v steni. Mala raztresenost, napakica, ki ji sledi še druga, kar bi lahko vodilo v nevarno situacijo v hribih in že je tu popravni izpit za določen segment znanja. Vsiljiva in všečna misel, da dohtar, ki pridno rešuje življenja v gorah in se je preizkusil že kje v Himalaji, alpinistom zdravil omrzline in organiziral tečaje prve pomoči, pač ne more dobiti popravca, je tu odveč. S takimi utvarami si res ni potrebno razbijati glave in hvala Bogu, da je tako.

Sistem je podoben tistemu pri svetem Petru, kjer skozi ona vrata ne bodo pomagali nazivi ali domnevne zasluge. Kako dobro, si mislim, saj me bo ravno ponovitev tega znanja obvarovala, da se prezgodaj ne znajdem pri nebeškem ključarju.

Tako še enkrat v nulo pokažem v Dolžanovi soteski, kako bi rešil padlega prvega v navezi in to je to. Sledi izpitna tura, ki mi jo Peter (ne oni večni vratar), temveč alpinistični inštruktor Peter Bajec - Poli na vroč avgustovski dan, na dan praznika samega kirurškega zavetnika določi v Veliki Mojstrovki (kako posrečeno ime za to goro, ugotavljam, ko se spominjam, kako so prvopristopniki čez ta zid našli linijo, za katero se zdi, da je ni). Mojstri pač.

Vsa pohvala in zahvala za pristop in »modus operandi« poteka izpita alpinističnim inštruktorjem PZS, letos pod vodstvom Alena Marinoviča. Odlično v predpripravah, pozitivno in spoštljivo nastrojeno, v iskanju znanja in ne neznanja, s pridihom dejstva, da gre v alpinizmu in v pripravah na izpit za lepo prostočasno početje, a vendar v premnogih situacijah vendarle »na življenje in smrt«. Da se ne hecamo v smislu »na planincah sončece sije«, ampak je luštno potem, ko smo vložili svoj del odgovornosti. Če bi v Sloveniji tudi druge službe, uradi, stranke in kolektivi delali in se organizirali, kot se ta majhna skupina odgovornih ljudi na PZS, bi bilo v naši državi že daleč nazaj vse drugače - to me je prevevalo, ko sem se vračal domov z izpitov. Podobno sem zaslutil tudi v premnogih kolektivih GRS, kjer sem tudi začel svojo alpinistično pot.

Ponosen sem, da imamo v Sloveniji tako profesionalno zastavljeno preverjanje znanja za alpiniste, s katerim se lahko postavimo ne le ob bok, ampak celo na čelo evropskih držav. Prepričan sem, da je temu tako zato, ker si to zaradi svojega pristopa tudi zaslužimo.

Petindvajset let po tem, ko sva z Milanom Plescem iz AK Črna in GRS Koroške splezala mojo prvo smer (v Raduhi), sem opravil izpit za alpinista.

Namesto na koncu neke poti se počutim bolj na začetku.

Jurij